Lepo pozdravljeni v kavarni brez kave
Za odpiranje novih tem je potrebna registracija. Vse informacije v zvezi z registracijo dobite na info@dmagazin.si.
Sicer pa začetno vprašanje:
Je periodična publikacija s področja oblikovanja sploh potrebna?
Sicer pa začetno vprašanje:
Je periodična publikacija s področja oblikovanja sploh potrebna?
Dmagazin 23:33
6 Comments:
Je infrastruktura brez superstrukture sploh smiselna? Najbrž ne... Se slišimo leta 2040?
Pa brez sramu zagrizimo v temo!
Najprej; kavarna brez kave bi se morala imenovati *rna, kjer vsi Admini ob četrkih okoli sedme (happy hour brez nasmeška in občutka časa) plešemo v stilu Coyote Ugly (kojotsko grdi - kar v bistvu pomeni napol slečene estrogenapolne mucice).
Očitno je dandanes narava stvari v nasprotju z njihovo pojavnostjo oz. percepiranim manifestom.
Tekom študija so me prepričali, da je modernizem v arhitekturi in oblikovanju dodobra opravil s tovrstno krasitveno nebulozo in na nek normalen način podal dejstvo, da je struktura oz. notranji ustroj veliko bolj pomemben, kot se je do tedaj mislilo. Brutalna estetika, modularna fasada, surovi železobeton, očitna mreža, čistost, hierarhija, transparenca - vse te pojme poznamo tudi v naši praksi. Gre za preprost idejni obrat, da se z zunanjostjo (pojavnostjo) ne več skriva, ampak poudarja notranji ustroj. Struktura zagotavlja estetiko. Struktura JE estetika.
Na kakšen način (proces) smo se lotili problema postane isto vredno kot kaj (problem) smo reševali in kako (rezultat) smo rešili.
Če to ni celostno, potem ne vem, kaj je. Vse skupaj že meji na vzhodnjaške holistične pristope v medicini, religiji in filozofiji.
"Kako pa s tem stojimo danes?" vas slišim ječati.
Slabo!
Kitajska hrana samo izgleda kot kitajska, joga je evropeizirana, Irish pube se naroča iz katalogov - kjer kupiš tudi pajčevine, violine in plehnate reklame za Guinness, ki samo izgledajo stare - z naslovnic nas gledajo fantje in punce, ki so zgolj videti zdravo in športno, sadjarji prodajajo obtolčena manjša jabka kot BIO, bleferji izpadejo pametni, in še bi lahko našteval.
Nažalost samo izgleda, da imamo prihodnost.
Kar me pripelje do delnega odgovora na Robijevo vprašanje. Na eni strani imamo problem vsebine, na drugi problem trga. Če bomo preredko objavljali matrijale, se bomo izgubili v grave ritmu - trg zahteva periodično prisotnost. Če je ritem prerazredčen, nas povozi čas. Torej - če želimo odpirati dialog in širiti skupino sodelavcev ter somišljenikov, je stalen ritem nuja.
Kako gost ritem pa že vpliva na vsebino oziroma na njeno kvaliteto - in v tem tiču grmi zajec. Če si za cilj zadamo npr. popularizacijo naše stroke in postanemo PR-ovci dizajna, potem je (mesečna) publikacija pravi odgovor. Če pa se nam zdi pomembnejše, da se izogibamo instant problematike in vrtamo v časovno manj obremenjena (strokovna) poglavja, je bolje, da se temu prilagodi ritem. Obvezen vmesen (modernistični) citat:
"The medium is the message."
Iz frekvence je razvidno, kako se opredeljujemo do bistva naše problematike. Iz "razloga za obstoj" nekega dela/projekta je berljivo, kako resni, strokovni, zaskrbljeni in oblikovalski sploh smo.
Po drugi strani, pa je ves trud, kvaliteta, pronicljivost in blabla prezrto, če je časovna luknja prevelika - potencialni bralci vmes že pozabijo, da sploh obstajamo.
Po mojem skromnem mnenju se na podočju oblikovanja dogaja premalo stvari, da bi se jih lahko adresiralo vsak mesec. Vsaj ne na (semi)strokovnem nivoju. Lahko se sicer igramo novinarje in v mesečnem Dmagazinu pišemo o razstavah, projektih, posameznikih in še kakih tovrstnih mašilih (vizualni eseji, foto dnevniki…). Toda; smo potem res referenčna točka slovenskega oblikovanja? Po moje ne.
Po moje bi samo izgledali kot oblikovalska publikacija.
Predlagam, da se obremenimo z vsebino. Blog je fenomenalen medij za izmenjavo mnenj, na podlagi katerih se lahko napišejo sijajni prispevki. To je naša dnevna publikacija. Vrelišče. V sveženjček povzeti prispevki so dejansko lahko redkejši in kvalitetnejši, ali vsaj bolj resni in po naravi oblikovalski.
Že naravni ritem našega dela je v valovih med ekstremoma kvalitetne hiperprodukcije in korektne pasivnosti. Zakaj tega (v mejah normale, seveda) ne bi odražal naš medij?
Z rednimi objavami in stokrat prežvečenimi temami bomo sicer izpadli dobri, prvi, kvalitetni, kritični… A v osnovi se bomo prelevili v novinarje, copyje, PRovce, publiciste in urednike. Edino, kar bi ostalo oblikovalskega sta tema in (morda) forma.
Temu se je vredno izogniti.
V kopreni relativizma je na ritme Coyote Ugly ritko stresal:
Miha Kunc
Odgovor na moje – sicer provokativno (ali retorično) – vprašanje je seveda “ja”. Le redki oblikovalci bi bili nasprotrnega mnenja. Zakaj potem tovrstne publikacije nimamo? Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in/ali organizacijskih problemov? Ali le oblikovalci pišemo samo-malo-zase?
Oblikovalci naj se s tem ne bi ukvarjali, saj nimamo potrebne novinarske izobrazbe. Oblikovalci naj tam ne bi objavljali, saj ne glede na to, kako visok nivo naj bi publikacija imela, še vedno ne bo dovolj visok, da bi si zasližila naš prispevek. Starejša generacija je svoje naredila, njej ni treba ničesar več. Mlajša generacija nima izkušenj, da bi se lotevala česa takega. Ali niso to samo izgovori, ki smo jih tako ali tako vešči zaradi izkušenj v izogibanju deadlineov?
Oblikovalci imajo mnenje o vsem, oblikovanje je cenjena stroka, ki je nihče ne razume, naročnike je potrebno izobraziti so puhlice, ki jih poslušamo. Izobraziti preko spletnih forumov, ki imajo neskončne debate o postavljanju cen oblikovalskega dela, o programski opremi in njenih zmožnostih ter neargumentiranem sesuvanju del vsepovprek? Perfektna izobrazba, manjka samo še kakšna knjiga “Grafično oblikovanje bez muke”, kakršnih v Konzorciju mrgoli.
Ob prebiranju tujih publikacij vem, da prihodnost oblikovanja kot stroke ni svetla. Iz domačih izkušenj vem, da je temna.
V treh tednih od nastanka bloga sta bili poslani dve temi in trije odgovori. Tema?
Čudno, res.
Oblikovalci smo čudni tiči. Zelo radi komentiramo, se pritožujemo, v-organsko pošiljamo v časih brezihodnih situacij, ampak spreminjamo pa vendarle zelo neradi. Res je, marskikdaj je veliko lažje počakati na avtoriteto, da udari po mizi v stilu daj-že-enkrat-skupaj-spravi-tistole-stvar, a vsekakor bi tovrstna avtoriteta bila bolj na mestu v nas samih. Če pogledam v svojo smer, odgovor na tem mestu pripravljam že zadnje tri tedne, pa kam dlje od petkratnega začetka nisem prišel. Priznam. Očitno je deadline še vedno tista končna avtoriteta, ki deluje, kljub svoji dvomljivi popularnosti.
DA. Potrebujemo publikacijo, vsekakor, ampak težje bo do nje priti, kot se je zdelo na začetku. Vsekakor nam je lepše, kot trdimo v resnici – to dokazujem s pomanjkanjem tako časa za pisanje oziroma početi karkoli izven oblikovalsko-neoblikovalskega časa. Drugič, očitno tako zelo kritike vrednih tem tudi ne najdemo, če se še niti ena tema v tem času ni pojavila (z izjemo kritike nas samih). V zadnjem času mnogo opazujem, v katero smer bi bilo s kritiko smotrno nastopiti. No, precej splošna zadeva. Lahko priznamo, da je oblikovanju pešajo žarometi in čas je, da jih zamenjamo.
No, knjige v stilu kako-brez-muke-do-logotipa niti niso tako neuporabne. Če bodo točno te knjige prebirali splošnega znanja željni ljudje, prihodnost utegne biti malenkost svetlejša – več ljudi bo znalo vklopiti gumb I/O, klikniti na tisto veleikono z zračnim balonom in izrisati spodoben logotip, ki bo vsaj na prvi prelet izgledal vsaj obliki podoben. V teh knjigah utegnejo povprečni ljudje dejansko ugotoviti, da se repki pri črkah imenujejo serifi (kot je slikovito v-oklepajno zapisano v sobotnem intervjuju z E.M. v Delu v zvezi z njegovo tipografsko prenovo). Mimogrede, se komu prepad med črkama L in O v novem Delovem logotipu zdi kaj manjši od prejšnjega, kar je bil baje glavni razlog za prenovo? No, na splošnem tipografskem problemu pač malo težje opravičujemo nove čase, ne?
Še en omembe vreden problem kriči s prodajnih polic – z njim bom podrl tezo, ki sem jo nastavil v prejšnjem odstavku. Reče se mu logo lounge. Velika knjiga z ''lepimi'' logotipi (da ne bo pomote, vsebnost kakovostnih logotipov v knjigi je na zavidljivo visokem nivoju), a brez podatka o naročniku, načinu uporabe, in strokovnem načrtovalskem ozadju – le končni izgled, šminka, maska, logo, površina, iii kako je lepo ...
No, sem v dvomih, preprostim ljudem prepustiti, da se izobražuje v tovrstni literaturi in se sčasoma samoučno dokopati do oblikovalskih vrlin (sem mnenja, da je to možno, vsaj po gaussovi krivulji utegnemo dobiti nekaj uspešnih rezultatov) ali se spraviti v težko bitko proti temu in poskušati s konstruktivnimi kritikami prepričati nekoga, da kulisa ni vse. Po zadnji verziji bo težko.
Da, oblikovalci vemo o vsem vse (ali se vsaj delamo tako, v resnici pa nimamo pojma) in imamo stroko, ki je tako mogočna, da lahko vpliva na najmanjši dih, ki bi utegnil ogroziti njihovo (naše?) lagodno življenje. Izobraževanja naročnikov pa ne morem izključiti kot puhlico. Končno je naš trud z ustvarjanjem oblikovalske publikacije tudi posredno izobraževanje nekoga. Za koga bi jo sicer ustvarjali, za oblikovalce?
Še zadnji problem – zdi se mi, da čisto preveč v zvezi s to publikacijo govorimo o oblikovalcih. Če spet omenim gaussovo krivuljo, imamo povprečne in odlične učence, dobre in slabe zobozdravnike, razmišljujoče in po-liniji-najmanjšega-odpora-delujoče oblikovalce. Težko bo najti teh odličnih 5 %. A vendarle, poskusiti ni greh. Začnemo s prvim člankom?
Matjaž,
z izobraževanjem naročnikov sicer nisem mislil puhlice v dobesednem pomenu, ampak vendarle: mar ni "izobraževanje" naročnikov največkrat manifestacija lastnega okusa in kreda? Zdi se mi, da je potrebno "izobraževanje" postaviti na neosebno raven, postaviti oblikovnje kot stroko v širši kontekst. Tako kot praviš, s publikacijo.
Blog je bil bolj ali manj narejen zato, da se lahko brez organizacijskih in koordinacijskih spretnosti karkoli zmenimo v zvezi s publikacijo. Upam samo, da bo služil temu. Če bo nanj prišel kak članek ali prispevek, pa toliko bolje.
Vsekakor je edina prava pot do izobraževanja neosebna, pa če jo imenujemo izobraževanje ali ne. Problem se pojavi, ker v oblikovanju ni mnogo pravil, ki bi jih lahko brezpogojno upoštevali in se vedno pojavijo izjeme, ki pa so precej odvisne od posameznikove (oblikovalčeve) sposobnosti reagiranja na ta problem. Najlažje bi bilo naročniku v roke potisniti Bringhurstovo biblijo in mu svetovati, naj si jo prebere, ampak teoretično bi to že bilo vsiljevanje lastnega okusa. O problemu, da se naročniku sploh da ukvarjati z njemu tako nepotrebnim problemom, kot je izbira tipografije, bi bilo vredno napisati daljši sestavek.
Ljudi je pač mnogo in nekatere lahko obrneš okoli malega prsta (narobe, ker ga potemtakem lahko kdorkoli prepriča v karkoli), nekatere niti slučajno ne boš mogel prepričati v nič, kar ni po volji njegovemu mnenju, obstaja pa ozek krog ljudi, ki so sposobni dialoga in konstruktivne izmenjave mnenj – to je krog, ki je naša ciljna skupina. Izobraziti je v tem primeru zares napačen izraz, ker nekoga pač lahko izobražuješ, pa se vedno pojavi vprašanje, če te je sploh poslušal. Pisanje strokovnih člankov, ob katerih bi znanja željan naročnik ustvarjal neko mnenje, je tu nedvomno na mestu, mogoče bi on sam to lahko poimenoval izobraževanje.
Še anekdota: nedavno tega sem se, tepec jaz, spravil v manjšo ''lekcijo'' z naročnikom, ki me je izzval v stilu zakaj-njegov-oglas-ni-dovolj-dober (šlo je za oglas v njegovi reviji, ki jo sooblikujem jaz, v kateri se je odločil objaviti oglas, za katerega po njegovem ni bila potrebna moja roka) in me pozval, naj mu konstruktivno kritično opišem, kaj po mojem mnenju ni ''lepo''. No, po nekajurnem zbiranju pripomb in argumentiranju sprememb, ki bi jih bilo potrebno nujno opraviti, da bi oglas stopil skozi prag korektnosti in ko sem zares mislil, da bo stvar zaživela, sem bil, tepec jaz drugič, prepričan, da je to dovolj. No, naročnik je dosledno upošteval pripombe, a prav velikega koraka zadeva pač ni opravila. Nekaterih stvari pač ne moreš opisati z besedami. Izobraževanje v tem smislu ne gre skozi.
Mimogrede, ugotovil sem, da ima logo lounge celo svojo spletno stran, kjer lahko najdeš, meni zelo ironično poglavje ''trends'', kjer si, poglej poglej, lahko preveriš kaj moraš ''oblikovati'' da boš v trendu. Tule se še kar šminkajo (še enkrat ponovim, šminke se mi zdijo b.p., le pristop je zgrešen).
Objavite komentar
<< Home