Nevidni Bienale vidnih sporočil Slovenije
Aljaž Vindiš
Institucijo bienala sicer lahko nominira organizator, a se legitimira šele v stroki in, še pomembneje, v javnosti. Pred desetletjem je Fundacija Brumen nominirala sebe in svoj tokrat 5. Bienale vidnih sporočil Slovenije, “namenjen dvigu kvalitete vidnih sporočil v Sloveniji”. Utemeljila se je in ga je s kratkimi in jedrnatimi pojasnili na svoji spletni strani. Utemeljitev poudarja, da gre za tekmovanje. Vsako resno področje vendarle mora imeti javno manifestacijo in institucijo nagrajevanja, s katerim javnosti zagovarja svojo nacionalno pomembnost in odličnost … Ciničen prizvok ni nenameren – to bi področje, katerokoli že, moralo izpolnjevati že v sklopu svoje vsakodnevne prakse, ne pa le skozi institucionalizacijo.
Bienale neurejenega statusa
V preteklem desetletju je BVSS potrdil, kar je namigovala že (pol)pretekla zgodovina vidnih sporočil na Slovenskem: naša rodna gruda v primerjavi s tujimi silami na področju vidnih sporočil za majhen in mlad prostor obrodi zavidljivo količino in dovršenost. Ob tem se je bolj ali manj uspešno upirala njihovi površinski imitaciji in razvijala bolj ali manj nacionalen jezik, ki bi ji dal takojšno mednarodno prepoznavnost.1 Letošnji izkupiček ni izjema. Rezultate preteklih bienalov, kmalu pa tudi letošnjega, si lahko ogledate v arhivu Fundacije Brumen2, ne pa tudi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, vsaj za zdaj ne.
Toda, ali je BVSS skozi kritično nereflektiran model bienala, ki sledi ustaljenemu principu prijav + izbora + razstave + podelitev nagrad, matičnemu področju naredil več škode kot koristi? Ali je mar stroka tista, ki je večinoma kritično nereflektirana in je bienale le talec, ki to odraža? Neizpodbitno je, da stroka in njen bienale odražata drug drugega, a njun odraz bi bilo zmotno iskati le v količini in dovršenosti, temveč v samem procesu produkcije. Načrtovanje vidnih sporočil ni cilj, je sredstvo. Kot takšno potrebuje kritično refleksijo in teoretično obravnavo. Apetite po iskanju grešnega kozla za njun manko je treba takoj ustaviti in sprejeti, da je vzrok pravzaprav tako v stroki kot bienalu, se odraža v njuni povezavi, posledice pa so očitne v izobraževanju, javnosti in državi.
Študentke in študenti so v krizi strokovne identitete, študiju manjka teorije in plačane prakse v resničnem okolju, ne le študijskem. Ministrstvo za kulturo pa Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pa Ministrstvo za gospodarstvo si stroko ob vsakršni obravnavi shizofreno podajajo. Nima priznanega statusa raziskovalne dejavnosti in ne omogoča znanstvenoraziskovalnega dela pod okriljem Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. AJPES jo na podlagi Zakona o poslovnem registru Slovenije v sklopu Standardne klasifikacije dejavnosti Statističnega urada Republike Slovenije uvršča pod kategorijo M74.1 – oblikovanje, aranžerstvo, dekoraterstvo in ob tem ne ponuja dodatnih kategorij, ki bi drugim, ne le zgolj formalističnim in predvsem mejnim dejavnostim, omogočal natančno določitev.3 Ker se (v pravnem sistemu) vse začne in konča pri definiciji, sta vsaka nadaljnja obravnava in njen razplet že predpogojena. Površna terminologija je zakoličena v imenih institucij in na videz neizogibna v prevodih literature, s čimer se le še bolj zažira v javno zavest. Marsikdo se zaradi semantične kastracije počuti prikrajšanega; ureditev bi umirila prenekatero strast in razrešila marsikateri spor v stroki. Če naj bo bienale torej legitimen in nacionalen, mora biti grajen na podlagi vsakodnevne prakse stroke, ki ga uporabi kot taktično orodje, s katerim le še globlje zareže v javno zavest in tako vsaki dve leti izvede množičen pedagoški manever. Ali ga res?
Bienale kategorij
Je že res, da čut vida filtrira in kategorizira, vendar se je treba vprašati, ali na podlagi končnega izdelka? Dvomim. Mar na podlagi vsebine, konteksta? Sumim. Treba bi bilo vprašati strokovnjake s področja psihologije in nevrologije. Pa vendar se stroka pri opisovanju svoje dejavnosti zateka h kategorizaciji po končnem izdelku.
Paradoks kategorizacije po končnem izdelku #1 tiči v spoznanju, da z razvojem medijskega (u)stroja kategorije vsake dve leti zastarajo. Brez teoretične obravnave področja je torej nemogoče primerno zastaviti kategorije na naslednjem bienalu. Mejna dela brezupno predalčkamo. Bienale se ustavi v času. Paradoks kategorizacije po končnem izdelku #2 tiči v spoznanju, da s tem svojo dejavnost vrednotimo po artefaktu, ne procesu. Jo razvrednotimo.
Bienale kot razstava
Bienale z dekontesktualizacijo izdelka, s hermetično razstavo v prostorih nacionalne umetniške institucije, vzpostavlja oksimoron v očeh javnosti in s tem razkol v stroki. Vidno sporočilo se izloči iz javnega prostora, v katerem večinoma nastopa. Izloči se ga iz okoliščin, v katerih mora delovati. Kot takšnega ga ne moremo celostno obravnavati. Ne moremo kritično ovrednotiti, ali delo vzpostavlja dialog ali mar indiferentno prispeva h kolonializaciji javnega prostora zavoljo zasebnih interesov naročnikov. S podrobno predstavitvijo dela bi to lahko zaobšli, a razstavljenim delom je v prijavnici ponujenih 450 znakov za argumentacijo, namenjenih žiriji. Na razstavi jih ni zaslediti, ne v katalogu ne v spletnem arhivu. V čem je smisel arhiva, če se čez desetletje nihče razen avtorja ne spomni podrobnosti projekta in ga za nazaj, v izobraževalne namene, ne moremo objektivno ovrednotiti? Takšno arhiviranje služi le arhiviranju slovesa, ne pa tudi znanja in je v nasprotju z načrti Fundacije Brumen.
Z izjemo 1. BVSS, ki je vzporedno tekel tudi na svetovnem spletu, je bienale z razdalje mogoče spremljati le prek elektronske liste fundacije ali prek medijev, tj. medijskih sporočil fundacije na njeni spletni strani. Spremljevalno gradivo bienala ne vključuje poročila žirije, z izjemo objave na spletni strani fundacije. Poročilo žirije, kakor tudi predžirije, je skopo in ne ponuja podrobnih obrazložitev, s čimer se izgubi priložnost za poglobljeno povratno informacijo avtorjem žiriranih izdelkov in javnosti. Tega jim zaradi omejene argumentacije avtorjev izdelkov ni zameriti, hkrati pa bi bila s takšnim pristopom tako odgovornost žirije večja. Pogosto namreč odločitev tuje žirije preseneti domačo stroko, kar je mogoče razumeti na dva načina: ali ima takšna odločitev izobraževalni potencial, saj je izpostavila vidik izdelka, ki prej ni bil opažen ali cenjen, ali pa je odločitev neustrezna, ker žiriji ni bilo predloženih dovolj informacij, da bi se lahko ustrezno odločila. Postavlja se vprašanje, kako ugotoviti, katera od dveh možnosti velja v katerem primeru?
Neargumentiran proces predstavitev in nagrajevanja tako sproža nesporazume znotraj stroke. Sistem nagrajevanja s tem postane problematičen in postavi se vprašanje, ali so dodatne nagrade v trenutni obliki sploh potrebne, če je izkaz odličnosti že uvrstitev na Bienale?
Bienale samozadostnih
Umetnost vztrajno beži pred svojo avtonomijo v javno sfero in popularno kulturo, oblikovanje pa s fetišizacijo prodira v razstavne prostore in, četudi nehote, ponavlja avtonomno zablodo umetnosti. Smo mar pozabili na sejem? Morebitni znanja željni obiskovalci samotno tavajo po razstaviščih, stroka je po dobro obiskanem odprtju zapustila prostore, za seboj pa pustila katalog. Ta obiskovalca pozdravi z enostranskim nagovorom in reprodukcijo razstavljenih del na ~ 250 straneh za 25 evrov. Z vzpostavitvijo Muzeja za arhitekturo in oblikovanje na temeljih Arhitekturnega muzeja Ljubljana se je javnosti podalo roko v obliki vodenih obiskov razstav in delavnic. Korak v pravo smer, a potrebnih je več v vsakodnevni praksi, zunaj institucionalnih zidov. Dolgo se je stopicalo na mestu in razkorak ... se le še povečuje. Razumeti je treba, da je vsak posameznik, še tako laičen, morebitni naročnik in sodelavec. Vsak šteje.
Pregled oblikovanja jasno zahteva komentar dejanskega stanja in BVSS mora zavzeti bolj kritično stališče. Javnosti bi moral predstaviti dvoplastno poročilo o razvoju stroke v preteklih dveh letih: statistični pregled v vzorni informacijski grafiki in kritične zapise, ki ga umeščajo v domači in mednarodni okvir, s čimer prevprašujejo aktualno stanje stroke v odnosu do družbe. Pri kritični misli bi moral BVSS poseči še dlje in ji odpreti vrata s kategorijo 'teorija in kritika vidnih sporočil'.5 Področje teorije je podhranjeno, a predvsem zato, ker mu manjka ustrezna množična platforma.6 BVSS bi na tem mestu lahko vstopil, pa tega do zdaj ni storil. Čas je, da se vrata odprejo tudi besedi, ne le podobi, po vzoru uspešnih platform v mednarodnem prostoru: Memefest, Design Observer, sicer že arhiviran Speak Up in kopica drugih – povezave v komentarjih dobrodošle! Dmagazin poskuša zapolniti to vrzel, a kronična podhranjenost s sredstvi in časom ga pri tem uspešno ovira. Če Fundacija Brumen tega ne stori, je mogoče njeno delovanje razumeti kot dvolično in institucijo BVSS kot vprašljivo, saj bi s tem fundacija delovala v nasprotju s svojimi načrti in podeljevala nagrade za odličnost, ki pa je v lastni produkciji ne bi dosegala. S tem tvega elitističen priokus in pojav kontraprodukcije. Se lahko BVSS zgodi Bienale neodvisnih, kot se je zgodil Bienalu ilustracije?
Bienale potrebujemo, danes bolj kot kadarkoli. V toku neustavljivih sprememb znotraj stroke spregled ali zavesten prezir zapravi priložnost živega prenosa. Kaj prenosa, vstopa! Sodelovanja! Učenja! Vpliva! A Bienale vidnih sporočil Slovenije je po podelitvi nagrad neviden. V tednu dni ga mediji prebavijo in izločijo. Po mesecu dni ga organizatorji zavijejo v vreče in pospravijo v arhiv. Potrebujemo predrugačen bienale. Potrebujemo predrugačeno stroko. Čaka nas veliko dela.
- - - - - - -
Aljaž Vindiš je skupaj s sodelavci iz študentskega časopisa Tribuna prejemnik velike Brumnove nagrade na letošnjem 5. Bienalu vidnih sporočil Slovenije.
Opombe
1. Ali je to dobro ali slabo in ali je to sploh relevatno v brezmejnem mreženem prostoru, ki vse bolj pritiska na idejo nacionalne države, je predmet odprte razprave. Vanjo sta se leta 2009 vključila tudi analitična razstava in razgovor Oblikovanje za državo v organizaciji Fundacije Brumen. ↩
2. Zakaj izraz 'muzej' v trenutni obliki ni primeren, je navedeno v Analizi izbranih portalov z digitalnimi kulturnimi vsebinami v Sloveniji, ki jo je objavila Culture.si. ↩
3. Natančen pregled položaja je opravil Miha Klinar v dokumentu Oblikovanje kot dejavnik povečanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva – pregled položaja oblikovanja v Sloveniji. Ta je služil kot osnova za Priporočila 9. razvojne skupine za kreativne industrije za povečanje konkurenčnosti Slovenije. ↩
4. Muzej za arhitekturo in oblikovanje hiti s polnjenjem in odpiranjem svojih depojev in postavljanjem kritičnih razstav. Društvo Pekinpah izdaja knjige in v sodelovanju z MAO organizira predavanja tujih predavateljev. Društvo oblikovalcev Slovenije in Fundacija Brumen poskušata vskočiti vsak po svoje z razstavami, razpravami in posveti. ↩
5. Mathew Soar obravnava manko teorije v stroki načrtovanja vidnih sporočil, kakor tudi razloge zanj, v eseju Theory is a Good Idea: Some thoughts on the resistance to theory in graphic design criticism, history and practice. ↩
6. Zgodovina in teorija razvoja načrtovanja vidnih sporočil v Sloveniji sta za zdaj razkropljeni in bolj ali manj dostopni. Izbor besedil iz literature in publicistike je zbran v delu Nazaj k oblikovanju: Antološki pregled teorije oblikovanja v slovenskem prostoru avtoric Tanje Berčon Potić in Barbare Predan, ki ga je leta 2007 izdala založba Litera. Večina njunih virov je dostopnih le v NUK in specializiranih knjižnicah, katalogi prelomnih razstav pa so zaradi premajhnih naklad tako redki, da so, če sploh, dostopni le v tujini, in to po ceni, ki večini vzame pogum za nakup. ↩
Institucijo bienala sicer lahko nominira organizator, a se legitimira šele v stroki in, še pomembneje, v javnosti. Pred desetletjem je Fundacija Brumen nominirala sebe in svoj tokrat 5. Bienale vidnih sporočil Slovenije, “namenjen dvigu kvalitete vidnih sporočil v Sloveniji”. Utemeljila se je in ga je s kratkimi in jedrnatimi pojasnili na svoji spletni strani. Utemeljitev poudarja, da gre za tekmovanje. Vsako resno področje vendarle mora imeti javno manifestacijo in institucijo nagrajevanja, s katerim javnosti zagovarja svojo nacionalno pomembnost in odličnost … Ciničen prizvok ni nenameren – to bi področje, katerokoli že, moralo izpolnjevati že v sklopu svoje vsakodnevne prakse, ne pa le skozi institucionalizacijo.
Bienale neurejenega statusa
V preteklem desetletju je BVSS potrdil, kar je namigovala že (pol)pretekla zgodovina vidnih sporočil na Slovenskem: naša rodna gruda v primerjavi s tujimi silami na področju vidnih sporočil za majhen in mlad prostor obrodi zavidljivo količino in dovršenost. Ob tem se je bolj ali manj uspešno upirala njihovi površinski imitaciji in razvijala bolj ali manj nacionalen jezik, ki bi ji dal takojšno mednarodno prepoznavnost.1 Letošnji izkupiček ni izjema. Rezultate preteklih bienalov, kmalu pa tudi letošnjega, si lahko ogledate v arhivu Fundacije Brumen2, ne pa tudi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, vsaj za zdaj ne.
Toda, ali je BVSS skozi kritično nereflektiran model bienala, ki sledi ustaljenemu principu prijav + izbora + razstave + podelitev nagrad, matičnemu področju naredil več škode kot koristi? Ali je mar stroka tista, ki je večinoma kritično nereflektirana in je bienale le talec, ki to odraža? Neizpodbitno je, da stroka in njen bienale odražata drug drugega, a njun odraz bi bilo zmotno iskati le v količini in dovršenosti, temveč v samem procesu produkcije. Načrtovanje vidnih sporočil ni cilj, je sredstvo. Kot takšno potrebuje kritično refleksijo in teoretično obravnavo. Apetite po iskanju grešnega kozla za njun manko je treba takoj ustaviti in sprejeti, da je vzrok pravzaprav tako v stroki kot bienalu, se odraža v njuni povezavi, posledice pa so očitne v izobraževanju, javnosti in državi.
Študentke in študenti so v krizi strokovne identitete, študiju manjka teorije in plačane prakse v resničnem okolju, ne le študijskem. Ministrstvo za kulturo pa Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pa Ministrstvo za gospodarstvo si stroko ob vsakršni obravnavi shizofreno podajajo. Nima priznanega statusa raziskovalne dejavnosti in ne omogoča znanstvenoraziskovalnega dela pod okriljem Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. AJPES jo na podlagi Zakona o poslovnem registru Slovenije v sklopu Standardne klasifikacije dejavnosti Statističnega urada Republike Slovenije uvršča pod kategorijo M74.1 – oblikovanje, aranžerstvo, dekoraterstvo in ob tem ne ponuja dodatnih kategorij, ki bi drugim, ne le zgolj formalističnim in predvsem mejnim dejavnostim, omogočal natančno določitev.3 Ker se (v pravnem sistemu) vse začne in konča pri definiciji, sta vsaka nadaljnja obravnava in njen razplet že predpogojena. Površna terminologija je zakoličena v imenih institucij in na videz neizogibna v prevodih literature, s čimer se le še bolj zažira v javno zavest. Marsikdo se zaradi semantične kastracije počuti prikrajšanega; ureditev bi umirila prenekatero strast in razrešila marsikateri spor v stroki. Če naj bo bienale torej legitimen in nacionalen, mora biti grajen na podlagi vsakodnevne prakse stroke, ki ga uporabi kot taktično orodje, s katerim le še globlje zareže v javno zavest in tako vsaki dve leti izvede množičen pedagoški manever. Ali ga res?
Kaj storiti?
Poskusimo definirati dejavnost stroke: “Načrtovanje vidnih sporočil = analitičen in kritično reflektiran proces koncipiranja, priprave in izvedbe orodij po naročilu, ki skozi čut vida prenašajo sporočila med oddajnikom in prejemnikom ter, zaželeno, vzpostavljajo dialog v javnem prostoru.” Je opis ustrezen? Z vključitvijo teorije v svoj program bi BVSS prispeval k definiciji, spodbudil kritično refleksijo v stroki in pomagal spoznanja vplesti v odločitve pristojnih organov, v nomenklaturo institucij stroke, v Slovar slovenskega knjižnega jezika ...
Poskusi v tej smeri so4 vendar sami po sebi nemočni. Kadar so v knjižni obliki, so večinoma razprodani ali težko dosegljivi. Seznam pretekle in aktualne kritične literature s področja bi moral obiskovalec prejeti ob obisku bienala in na istem mestu naleteti na prodajne knjižne police, ki bi s prodanimi izvodi finančno podprle teoretično delo na področju vidnih sporočil v Sloveniji. Kadar so v spletni obliki, večinoma niso primerno objavljeni, da bi omogočili prost dostop, sodelovanje in deljenje po spletu, predvsem pa sledenje z orodji, kot so Google Analytics (reklama nenamerna in služi le primeru), ki bi dale povratne informacije o dosegu poskusa in s tem izhodišča za popravke ob ponovnem poskusu.
Bienale kategorij
Je že res, da čut vida filtrira in kategorizira, vendar se je treba vprašati, ali na podlagi končnega izdelka? Dvomim. Mar na podlagi vsebine, konteksta? Sumim. Treba bi bilo vprašati strokovnjake s področja psihologije in nevrologije. Pa vendar se stroka pri opisovanju svoje dejavnosti zateka h kategorizaciji po končnem izdelku.
Paradoks kategorizacije po končnem izdelku #1 tiči v spoznanju, da z razvojem medijskega (u)stroja kategorije vsake dve leti zastarajo. Brez teoretične obravnave področja je torej nemogoče primerno zastaviti kategorije na naslednjem bienalu. Mejna dela brezupno predalčkamo. Bienale se ustavi v času. Paradoks kategorizacije po končnem izdelku #2 tiči v spoznanju, da s tem svojo dejavnost vrednotimo po artefaktu, ne procesu. Jo razvrednotimo.
Kaj storiti?
V formaciji kategorij lahko fundacija poseže po informacijah med predstavniki stroke. Pred organizacijo bienala izvede raziskavo, s katero kronološko beleži stanje stroke. Učinek je večplasten: ne le da s tem dobi iztočnice za primerne kategorije in druge vidike Bienala, ki tako uteleša duh časa, ampak teoretičnemu področju priskrbi analitično refleksijo in zbere informacije za svoje bienalno poročilo o stanju stroke. Zgleden primer takšne raziskave je Web Design Survey, ki jo vsako leto v sklopu State of the Web organizira A List Apart. Strokovni blog, njegovi (iz)redni pisci in njegova vsakoletna raziskava so malodane lastnoročno spremenili stroko spletnega načrtovanja, ki je v istem desetletju, kot ga šteje BVSS, uspela uveljaviti spletne standarde kot de facto način razvoja na svetovnem spletu.
Na videz radikalna, a le na videz, je opustitev kategorij v celoti oziroma uveljavitev kategorij po principu namena del, ne pa njihovega tipa. Kaj dela torej želijo doseči? Tako bi se lahko znotraj istega namena videlo različna dela in kako različno svoj namen (ne)uspešno opravljajo. Sporočilni pristopi bi tako prišli do izraza. Memefest, mednarodni festival in skupnost (!) radikalnega sporočanja, tako zastavlja svoje kategorije. Ob tem so uvedli tudi kategorijo beyond, v katero uvrščajo mejna dela in jih s tem ne razvrednotijo.
Bienale kot razstava
Bienale z dekontesktualizacijo izdelka, s hermetično razstavo v prostorih nacionalne umetniške institucije, vzpostavlja oksimoron v očeh javnosti in s tem razkol v stroki. Vidno sporočilo se izloči iz javnega prostora, v katerem večinoma nastopa. Izloči se ga iz okoliščin, v katerih mora delovati. Kot takšnega ga ne moremo celostno obravnavati. Ne moremo kritično ovrednotiti, ali delo vzpostavlja dialog ali mar indiferentno prispeva h kolonializaciji javnega prostora zavoljo zasebnih interesov naročnikov. S podrobno predstavitvijo dela bi to lahko zaobšli, a razstavljenim delom je v prijavnici ponujenih 450 znakov za argumentacijo, namenjenih žiriji. Na razstavi jih ni zaslediti, ne v katalogu ne v spletnem arhivu. V čem je smisel arhiva, če se čez desetletje nihče razen avtorja ne spomni podrobnosti projekta in ga za nazaj, v izobraževalne namene, ne moremo objektivno ovrednotiti? Takšno arhiviranje služi le arhiviranju slovesa, ne pa tudi znanja in je v nasprotju z načrti Fundacije Brumen.
Z izjemo 1. BVSS, ki je vzporedno tekel tudi na svetovnem spletu, je bienale z razdalje mogoče spremljati le prek elektronske liste fundacije ali prek medijev, tj. medijskih sporočil fundacije na njeni spletni strani. Spremljevalno gradivo bienala ne vključuje poročila žirije, z izjemo objave na spletni strani fundacije. Poročilo žirije, kakor tudi predžirije, je skopo in ne ponuja podrobnih obrazložitev, s čimer se izgubi priložnost za poglobljeno povratno informacijo avtorjem žiriranih izdelkov in javnosti. Tega jim zaradi omejene argumentacije avtorjev izdelkov ni zameriti, hkrati pa bi bila s takšnim pristopom tako odgovornost žirije večja. Pogosto namreč odločitev tuje žirije preseneti domačo stroko, kar je mogoče razumeti na dva načina: ali ima takšna odločitev izobraževalni potencial, saj je izpostavila vidik izdelka, ki prej ni bil opažen ali cenjen, ali pa je odločitev neustrezna, ker žiriji ni bilo predloženih dovolj informacij, da bi se lahko ustrezno odločila. Postavlja se vprašanje, kako ugotoviti, katera od dveh možnosti velja v katerem primeru?
Neargumentiran proces predstavitev in nagrajevanja tako sproža nesporazume znotraj stroke. Sistem nagrajevanja s tem postane problematičen in postavi se vprašanje, ali so dodatne nagrade v trenutni obliki sploh potrebne, če je izkaz odličnosti že uvrstitev na Bienale?
Kaj storiti?
Tekmovanje je mogoče predrugačiti. Razstava se lahko iz zaprtega prostora galerije vrne v javni prostor, če to ni možno, pa se lahko ob razstavi natisne vodič po Sloveniji, ki na zemljevid natančno umešča mesta, kjer se lahko obiskovalec z deli sreča v živo, v njihovem dejanskem kontekstu.
Nagrade so lahko poučne in obenem obveza. Tak model, model prijateljskega tekmovanja, uspešno uveljavlja Memefest, saj podeljuje strokovne recenzije in priporočila, prost vstop na mednarodne delavnice ... Nagrajena dela bi morali obvezati, da potujejo po mednarodnem prostoru in hkrati da avtorji poglobljeno predavajo o njih tako v sklopu vodenih ogledov bienala kot tudi v času med bienali. V tem istem času bi lahko Fundacija Brumen gostila preglede z drugih držav ter tako pregled slovenske produkcije nadgradila z neposredno primerjavo. Izpostavila bi, kje zamujamo, še pomembneje pa, kje prehitevamo! Sredstva za takšne izmenjave del je vsekakor mogoče pridobiti, saj so nacionalnega interesa.
Predrugačiti je mogoče tudi sistem žiriranja in nastopa mednarodne žirije na bienalu. Kateri sestavni deli manjkajo procesu, je bilo navedeno že v odstavkih sklopa Bienale kot razstava. Ob tem dodajam, da je na 'mednarodnem oblikovalskem dogodku' nesmiselno poslušati člane žirije, kako površno predstavljajo svoja dela, namesto da bi poglobljeno predavali o izbrani temi z njihovega strokovnega področja, ki je v nasprotju z njihovimi deli ni mogoče predhodno zaslediti že z obiskom njihove spletne strani.
Bienale samozadostnih
Umetnost vztrajno beži pred svojo avtonomijo v javno sfero in popularno kulturo, oblikovanje pa s fetišizacijo prodira v razstavne prostore in, četudi nehote, ponavlja avtonomno zablodo umetnosti. Smo mar pozabili na sejem? Morebitni znanja željni obiskovalci samotno tavajo po razstaviščih, stroka je po dobro obiskanem odprtju zapustila prostore, za seboj pa pustila katalog. Ta obiskovalca pozdravi z enostranskim nagovorom in reprodukcijo razstavljenih del na ~ 250 straneh za 25 evrov. Z vzpostavitvijo Muzeja za arhitekturo in oblikovanje na temeljih Arhitekturnega muzeja Ljubljana se je javnosti podalo roko v obliki vodenih obiskov razstav in delavnic. Korak v pravo smer, a potrebnih je več v vsakodnevni praksi, zunaj institucionalnih zidov. Dolgo se je stopicalo na mestu in razkorak ... se le še povečuje. Razumeti je treba, da je vsak posameznik, še tako laičen, morebitni naročnik in sodelavec. Vsak šteje.
Pregled oblikovanja jasno zahteva komentar dejanskega stanja in BVSS mora zavzeti bolj kritično stališče. Javnosti bi moral predstaviti dvoplastno poročilo o razvoju stroke v preteklih dveh letih: statistični pregled v vzorni informacijski grafiki in kritične zapise, ki ga umeščajo v domači in mednarodni okvir, s čimer prevprašujejo aktualno stanje stroke v odnosu do družbe. Pri kritični misli bi moral BVSS poseči še dlje in ji odpreti vrata s kategorijo 'teorija in kritika vidnih sporočil'.5 Področje teorije je podhranjeno, a predvsem zato, ker mu manjka ustrezna množična platforma.6 BVSS bi na tem mestu lahko vstopil, pa tega do zdaj ni storil. Čas je, da se vrata odprejo tudi besedi, ne le podobi, po vzoru uspešnih platform v mednarodnem prostoru: Memefest, Design Observer, sicer že arhiviran Speak Up in kopica drugih – povezave v komentarjih dobrodošle! Dmagazin poskuša zapolniti to vrzel, a kronična podhranjenost s sredstvi in časom ga pri tem uspešno ovira. Če Fundacija Brumen tega ne stori, je mogoče njeno delovanje razumeti kot dvolično in institucijo BVSS kot vprašljivo, saj bi s tem fundacija delovala v nasprotju s svojimi načrti in podeljevala nagrade za odličnost, ki pa je v lastni produkciji ne bi dosegala. S tem tvega elitističen priokus in pojav kontraprodukcije. Se lahko BVSS zgodi Bienale neodvisnih, kot se je zgodil Bienalu ilustracije?
Kaj storiti?
Fundacija Brumen v sodelovanju s stroko uredi svojo spletno pojavnost ter vzpostavi kanale za množičen nagovor in kritičen dialog v javnosti ter stroki. Konceptualno breme in breme izvedbe prepusti stroki. To že vključuje pri predžiriji, nagrajenci preteklega bienala so predžirija naslednjega, po vzoru Bienala neodvisnih pa lahko ta princip razširi na vse vidike organizacije, z izjemo administrativnega, ki, razumljivo, ostaja v pristojnosti fundacije.
V svoj program mora poleg strokovnjakov s področja vidnih sporočil povabiti tudi strokovnjake s področij psihologije, sociologije, teorije medijev in komuniciranja ter tehnologij reprodukcije in distribucije. S tem razširi miselni okvir bienala in vsakodnevne prakse stroke, znanje načrtovanja vidnih sporočil pa kot virus širi po komercialnem in akademskem prostoru, kar ji kvečjemu koristi.
Zgled je v Sloveniji postavila stroka načrtovanja črkovnih vrst, sprva z mednarodno delavnico TipoBrda, nato tiskarno in mednarodno delavnico TipoRenesansa, Festivalom črk in tekočo izmenjavo znanja skozi osebne stike, predavanji doma in v tujini ter skupine v socialnih mrežah. Vanjo prosto vstopajo študenti, ki jih področje zanima, in njihovo število raste. Rezultati so zgovorni: v besedah Matevža Medje je prav to področje v preteklem desetletju BVSS najbolj napredovalo in vse bolj dosega mednarodno prepoznavnost.
Bienale potrebujemo, danes bolj kot kadarkoli. V toku neustavljivih sprememb znotraj stroke spregled ali zavesten prezir zapravi priložnost živega prenosa. Kaj prenosa, vstopa! Sodelovanja! Učenja! Vpliva! A Bienale vidnih sporočil Slovenije je po podelitvi nagrad neviden. V tednu dni ga mediji prebavijo in izločijo. Po mesecu dni ga organizatorji zavijejo v vreče in pospravijo v arhiv. Potrebujemo predrugačen bienale. Potrebujemo predrugačeno stroko. Čaka nas veliko dela.
- - - - - - -
Aljaž Vindiš je skupaj s sodelavci iz študentskega časopisa Tribuna prejemnik velike Brumnove nagrade na letošnjem 5. Bienalu vidnih sporočil Slovenije.
Opombe
1. Ali je to dobro ali slabo in ali je to sploh relevatno v brezmejnem mreženem prostoru, ki vse bolj pritiska na idejo nacionalne države, je predmet odprte razprave. Vanjo sta se leta 2009 vključila tudi analitična razstava in razgovor Oblikovanje za državo v organizaciji Fundacije Brumen. ↩
2. Zakaj izraz 'muzej' v trenutni obliki ni primeren, je navedeno v Analizi izbranih portalov z digitalnimi kulturnimi vsebinami v Sloveniji, ki jo je objavila Culture.si. ↩
3. Natančen pregled položaja je opravil Miha Klinar v dokumentu Oblikovanje kot dejavnik povečanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva – pregled položaja oblikovanja v Sloveniji. Ta je služil kot osnova za Priporočila 9. razvojne skupine za kreativne industrije za povečanje konkurenčnosti Slovenije. ↩
4. Muzej za arhitekturo in oblikovanje hiti s polnjenjem in odpiranjem svojih depojev in postavljanjem kritičnih razstav. Društvo Pekinpah izdaja knjige in v sodelovanju z MAO organizira predavanja tujih predavateljev. Društvo oblikovalcev Slovenije in Fundacija Brumen poskušata vskočiti vsak po svoje z razstavami, razpravami in posveti. ↩
5. Mathew Soar obravnava manko teorije v stroki načrtovanja vidnih sporočil, kakor tudi razloge zanj, v eseju Theory is a Good Idea: Some thoughts on the resistance to theory in graphic design criticism, history and practice. ↩
6. Zgodovina in teorija razvoja načrtovanja vidnih sporočil v Sloveniji sta za zdaj razkropljeni in bolj ali manj dostopni. Izbor besedil iz literature in publicistike je zbran v delu Nazaj k oblikovanju: Antološki pregled teorije oblikovanja v slovenskem prostoru avtoric Tanje Berčon Potić in Barbare Predan, ki ga je leta 2007 izdala založba Litera. Večina njunih virov je dostopnih le v NUK in specializiranih knjižnicah, katalogi prelomnih razstav pa so zaradi premajhnih naklad tako redki, da so, če sploh, dostopni le v tujini, in to po ceni, ki večini vzame pogum za nakup. ↩
Oznake: kritika
Dmagazin 21:49
