Čas-opis #2: Jernej Stritar

Jernej Stritar je načrtovalec vidnih sporočil, partner v studiu IlovarStritar, ki se večinoma ukvarja z razvojem vidnih sporočil in identitetnih sistemov za institucije in podjetja. Sodeloval je pri časopisnih projektih časnika Delo in zasnoval časnika Nedeljski Dnevnik ter Gorenjski Glas.

Vprašanja: Aljaž Vindiš
Slikovni material: osebni arhiv intervjuvanca

Pojem "likovni urednik" se zdi enoznačen, a se vsaj v slovenskem časopisnem prostoru za njim skrivata dva poklica. V teoriji naj bi likovni urednik urejal likovno opremo, oblikovalec časopisnega preloma je ločen kader. Kakšna je vaša izkušnja?
‣ Moja izkušnja odraža povsem običajno delitev dela v oblikovalskih procesih v smislu dveh osnovnih skupin: zasnova (kreativa) in implementacija zasnove (izvedba). Hočem povedati, da sem bil v vseh primerih najet kot (zunanji) kreativni vodja, ki je nadzoroval ustreznost implementacije v določenem časovnem obdobju, potem so stvari prevzeli drugi. Edini oblikovalski kader, na katerega sem naletel znotraj slovenskih časopisov, so bili tako imenovani tehnični uredniki, kar pa je v praksi dejansko pomenilo izvedbene oblikovalce, ki so sem ter tja tudi urejali likovno opremo.

Priznati je treba, da inflacija različnih nazivov vnaša zmedo in povečuje nerazumevanje širše javnosti o vlogi dizajna v časopisnih hišah.

Lahko bi trdili, da se položaj likovnega urednika v marsičem umešča takoj za odgovornim urednikom, in to utemeljevali skozi neposreden vpliv likovnih odločitev na delovni proces ter proračun časopisa. Je po vaših izkušnjah v slovenskem časopisnem okolju mesto likovnega urednika prepoznano kot takšno?
‣ Likovni urednik je prepoznaven toliko, kolikor je prepoznavno njegovo ime. Sam poklic likovnega urednika ni prepoznaven in zveni nekoliko eksotično. Nisem prepričan, ali so strateške in finančne odločitve v opisu del in nalog likovnega urednika, to bi prej predpisal dizajn direktorju. Priznati pa je treba, da inflacija različnih nazivov vnaša zmedo in povečuje nerazumevanje širše javnosti o vlogi dizajna v časopisnih hišah.

Zgodovina oblikovanja slovenskih časopisov nas večinoma pusti hladne, a najdemo tudi presežke, ki tu in tam kažejo zametke regionalnih posebnosti. Časopise likovno pogosto označujemo kot nemške, skandinavske ali anglosaksonske – imamo morda tudi slovenski časopis?
‣ Nimamo.

Mislim, da v resnici nimamo izkušenih oblikovalcev časopisov, ker je trg preprosto premajhen, da bi se lahko nekdo specializiral na tem področju.

Časopisna hiša Delo je zadnjo prenovo časnika Delo zaupala tujemu strokovnjaku. Lahko bi trdili, da je rezultat generičen, ker ni poznal likovnih in žurnalističnih posebnosti slovenskega prostora. Je odločitev Dela zaušnica slovenskim časopisnim oblikovalcem ali, nasprotno, odraz nezaupanja v lastne in druge domače kadre?
‣ Ko je časopisna hiša Delo za kratek čas izgubila likovnega urednika, se je zgodila resnično slaba oblikovna prenova časopisa – zaupali so jo neizkušenim ljudem iz oglaševalske agencije. Ko so drugič za kratek čas izgubili likovnega urednika, se je zgodila dobra stvar ‒ dobili smo pregleden, sodoben in funkcionalen časopis, seveda znotraj skrajno nefunkcionalnega formata. Mogoče je oblika generična, vendar ‒ tokrat kot redni bralec ‒ lahko rečem, da ne pogrešam nikakršnih likovnih in žurnalističnih specifik slovenskega prostora. Zakaj so vzeli tujca? Mogoče zato, ker se v vseh teh letih ni nič premaknilo. Vprašanje, ki si ga zastavljam, je: kdo pa sploh so slovenski oblikovalci časopisov? Ljudje, ki rišejo črke? Mislim, da v resnici nimamo izkušenih oblikovalcev časopisov, ker je trg preprosto premajhen, da bi se lahko nekdo specializiral na tem področju.

Likovni urednik časopisa mora upoštevati družbeni kontekst, v katerem deluje, saj likovno opismenjuje bralce, da to lahko počne, pa mora sestaviti ekipo fotografov, ilustratorjev, informacijskih grafikov in tipografov. Manj izkušeni med njimi zahtevajo od likovnega urednika tudi pedagoški napor. Kakšen odnos gojite do svojih sodelavcev skozi vaš pristop k delu?
‣ [Ni odgovoril.]

Resnični problem časopisov v klasičnem smislu je premik žurnalizma v način razmišljanja, ritem in aktualnost, ki ga zahtevajo nove platforme. Danes nihče več ne dvomi o tem, ali je dizajn tukaj potreben.

Časopisu napovedujejo propad že vsaj sto let, od izuma električnega telegrafa dalje. Kljub temu je še z nami, a se skozi vsako krizo izčisti v svojem namenu in izrazu. Lahko bi trdili, da zato, ker je časopis način  obravnave vsebine, ki je neodvisen od nosilca. Kljub temu nas nosilci v neki meri določajo ‒ kako na likovnost časopisa vpliva njegov prehod na več platform?
‣ Osebno vidim problem likovnosti časopisa v kontekstu problema vidne identitete, ta pa je, če funkcionira, vedno dinamična in prilagodljiva mediju. Tipografija, prelom in likovna oprema so sredstva, ne cilj, tako kot je zapisano besedilo sredstvo k cilju, ki pa je ‒ povedati zgodbo. Resnični problem časopisov v klasičnem smislu je premik žurnalizma v način razmišljanja, ritem in aktualnost, ki ga zahtevajo nove platforme. Danes nihče več ne dvomi o tem, ali je dizajn tukaj potreben.

Vzporedni razvoj več platform prinaša dobrodošle konceptualne premike, tehnično pa pogosto še ne zadošča historičnim dosežkom tipografije in publicističnega oblikovanja. Razvijalci nimajo tradicije v publicistiki in obratno. Simptomatičen rezultat so spletne strani in aplikacije časopisov, ki ne ustrezajo niti novinarskim niti likovnim potencialom mrežnega okolja. Kakšne so vaše izkušnje z različnimi profili znanja v tem zanimivem obdobju prepletanja?
‣ [Ni odgovoril.]

Prenovi časopisov Nedeljski Dnevnik in Gorenjski Glas.