Intervju z mag. Veroniko Egger, avstrijsko oblikovalko in teoretičarkomag. Matjaž Čuk
Mag. Veronika Egger je podpredsednica in članica odbora Mednarodnega inštituta za informacijsko oblikovanje (IIID), soustanoviteljica avstrijske organizacije Oblikovanje za vse in stalna sodelavka avstralskega Inštituta za raziskovanje komunikacij. Njeno podjetje IS design se posveča izboljševanju razumljivosti zdravstvenih informacij in uporabljivosti postavljenega okolja za najširši krog ljudi. Namen takšnega vključevalnega oblikovanja
ni načrtovanje rešitev, namenjenih specifičnim skupinam uporabnikov, temveč integracija različnih potreb in zahtev uporabnikov za oblikovanje rešitev, primernih za vsakogar.
Veronika Egger je bila članica mednarodne izbirne komisije 22. Bienala industrijskega oblikovanja (BIO22), ki je med 7. oktobrom in 7. novembrom 2010 potekal v Ljubljani.Na vaši spletni strani pravite, da “dobro oblikovanje uporabniku olajša življenje”. Če je to res, čemu naročniki pogosto na oblikovanje še vedno gledajo kot na nepotreben strošek?Vzrok za to deloma leži tudi v oblikovalcih, ki se neustrezno predstavljajo v javnosti. Poznam situacijo v Avstriji, kjer je oblikovalski pristop dolga leta bil zelo “umetniški”, posledica česar je trenutno dojemanje oblikovanja kot umetnosti in zanemarjanje njegovega pozitivnega prispevka h kakovosti izdelka ali storitve. Odgovornost oblikovalcev je, da zavrnemo percepcijo nas kot zgolj dekoraterjev. Ta odločitev je včasih sicer otežena zaradi ekonomskih pritiskov okolice, a naloga oblikovalcev je v prvi vrsti povečanje vrednosti naročnikovega izdelka.
Nizka stopnja funkcionalne pismenosti med Slovenci je zaskrbljujoča, a pogosto slišimo, da je to posledica vzgoje, na slabo oblikovanje pa se sklicuje komaj kdo. Glede na to, da ljudje ne zmorejo rešiti najbolj osnovnih obrazcev, se verjetno moramo vprašati, v kolikšni meri je tudi nizka raven oblikovanja kriva za takšen rezultat, kajne?Oblikovanje močno vpliva na razumevanje. Kar nekaj časa sem delala na področju produktne grafike in produktnega informacijskega oblikovanja (v podjetju Philips Design, op. a.), kjer mi je postalo jasno, da se ljudje bojijo izdelkov z veliko količino informacij in pri branju hitro obupajo, ne da bi se trudili razumeti vsebino, razlog za to pa je občutek nemoči, poraza. Največji doprinos informacijskega oblikovanja je izboljšanje tovrstne komunikacije, vpliv dobrih oblikovalskih rešitev na razumevanje pa je izmerljiv.
Izboljšanje stopnje funkcionalne pismenosti ni le naloga za izobraževalni sistem, temveč vsekakor tudi za oblikovalce. Oblikovani izdelek mora spoštovati različne uporabnike in njihove potrebe, že med samim načrtovalskim procesom pa je potrebno testirati predloge in s tem pridobiti več podatkov za izboljšavo končnega izdelka. Uporabniki so različni in dejstvo je, da bodo nevajeni branja hitro imeli težave z razumevanjem in bodo pri reševanju obrazca obtičali precej pred tistimi, ki so sposobni vizualnega strukturiranja informacij.
Torej bi večja pozornost oblikovalcev morala biti posvečena načrtovanju dostopnejših in razumljivejših informacij in manj “olepševanju”?Osebno pri takšnem delu čutim večje zadovoljstvo, rezultati dobrega načrtovanja pa so pozitivnejši in bolj opazni, kot če bi zgolj olepševali stvari. Obrazci niso primer vizualnega spektakla, omejitev pri njihovi produkciji pa je precej. Zelo razveseljujoče je doseči dober rezultat kljub na videz nerešljivim omejitvam.
V čem se izdelki, oblikovani po principu vključevalnega oblikovanja, razlikujejo od rešitev, ki so namenjene specifičnemu krogu uporabnikov, kakršni so recimo mobilni telefoni, namenjeni starejšim?Vključevalno oblikovanje dejansko pomaga razložiti, zakaj je informacijsko oblikovanje tako nujno potrebno. Preden se je pričelo govoriti o spoštovanju invalidnosti v družbi, je bilo naročniku bistveno težje razložiti, da se povprečni uporabniki izdelka razlikujejo od naročnika samega. Diskusije o vključevanju uporabnikov s posebnimi zahtevami pa so olajšale argumentacijo za nujnost testiranja uporabnikov, sooblikovanja in njihovega vključevanja v oblikovalski proces. Dve področji, ki sta do nedavnega bili ločeni, se zdaj povezujeta in vključevalno oblikovanje postaja del “k uporabniku usmerjenega oblikovanja” (
user centered design).
A vendar, zakaj vključevalno oblikovanje ni uporabljeno pogosteje, zaradi česar hitro izključimo nekatere skupine ljudi - zaradi stroškov ali ignorance?No, ignoranca bi bila malenkost negativen način za opis stanja. Izključevanje se prične, ko na ljudi s posebnimi potrebami gledamo kot na peščico ljudi s povsem drugačnimi zahtevami od nas, dejansko pa gre za visok odstotek ljudi, ki na takšen ali drugačen način zahtevajo poseben način informiranja ali uporabe prostora. Statistično je takšnih kar tretjina populacije. Olajšanje uporabe zanje bi pomenilo prijetnejšo izkušnjo tudi preostalima dvema tretjinama. To velja tako za oblikovanje informacij kot tudi za okolje in arhitekturo. Oblikovalske rešitve za najširši krog uporabnikov, ki ne rešujejo zgolj problema ene posameznikove okvare, lahko nastanejo šele takrat, ko prenehamo misliti na
nas in na
njih. Premik mora biti tako mentalen, kot tudi jezikoven - od posebne potrebe posameznika do vključevanja vsakogar - da bo problem prenehal biti problem.
Vključevanje različnih skupin uporabnikov verjetno bolj povezujemo z arhitekturo kot z oblikovanjem, kjer pa je problem najbrž še kako očiten ...... mogoče zato, ker moramo pomisliti še na starejše ljudi in ne le gibalno ovirane ljudi. Vsakdo bo imel težave z branjem drobnega besedila v starejših letih, težko bomo prijeli kljuke vrat, pritisnili male gumbe in uporabljali mobilne telefone. Gre pač za fazo, v katero bomo prej ali slej prišli vsi, zato ni razloga, da bi moral biti mobilni telefon za petinsedemdesetletnika videti, kot bi bil narejen za nekoga brez čuta za estetiko. Diskriminatorno je oblikovati izdelke za specifične uporabnikove okvare, da bodo zgolj funkcionalni, ne da bi jih ustrezno estetsko obravnavali. Verjetno poznate tiste telefone za starejše ...
... s samo tremi gumbi.Tako je. Sodelavec je pripravil študijo, kjer je ugotovil, da so ti telefoni vedno kupljeni za ljudi, ki se ne morejo več odločati sami. A vsakdo, ki se za nakup še vedno odloči sam, bo takšen izdelek zavrnil. Tu je velikanska priložnost za pripravo dobrih, čudovitih izdelkov, ki jih je enostavneje uporabljati od običajnih.
V vaši predstavitvi sem prebral, da je “vsak naročnik, vsak uporabnik, vsak izdelek, enkraten”. Kako zahtevno je torej oblikovanje informacij, da upošteva vsakogar in vse? To pravim zato, ker konfekcijska rešitev ne obstaja. Vedno se moramo vračati nazaj in preveriti kontekst, v katerem se informacija uporablja, kdo jo bo uporabljal, kakšni so cilji naročnika in kaj se od oblikovalskega procesa pričakuje. Kadar se name obrne nekdo in me vpraša po navodilih za ta in ta izdelek, lahko izkušnje črpam iz preteklih projektov, a rešitve ne morem povleči iz rokava. Proces je vsakič dolgotrajen, ker je potrebno preveriti množico spremenljivk, preden lahko zarišem prvo črto na papir.
Lahko predstavite katerega od vaših uspešnih projektov?Redno ocenjujem kakovost informacij o zdravilih. V Evropski uniji je šablona za predstavitev informacij, ki spremljajo zdravilo, zakonsko določena, zaradi česar je okvir, znotraj katerega lahko delujemo, precej omejen. Preveriti moramo, kdo te informacije uporablja, kje je zdravilo dostopno uporabnikom, kako poglobljene informacije se lahko vključi oziroma kakšna poenostavitev je potrebna, da bo komunikacija razumljiva. Kljub predpisanemu formatu je dovolj nedorečenih detajlov, kjer je mogoča izboljšava razumevanja, in sicer s pomočjo tipografije, preoblikovanja in poenostavljanja besedila ter tudi testiranja uporabnikov. Vsako leto preverimo med deset in petnajst informacij o zdravilih, a vsak projekt je, kljub navidezni enoličnosti, specifičen.
Problem oblikovanja informacij o zdravilih, ki so po zaslugi različnih interesov proizvajalcev in celo zakonodajalcev pogosto neberljive, komplicirane in neučinkovite, večina utemeljenih predlogov za izboljšave pa naleti na gluha ušesa, je dr. Karel van der Waarde, drugi strokovnjak s področja oblikovanja informacij o zdravilih, označil kot borbo z mlini na veter. Se strinjate?Seveda, ker imajo predpisane šablone precej pomanjkljivosti, informacijski oblikovalci pa jih moramo upoštevati, kljub temu, da se dobro zavedamo, da rešitve ne bodo najboljše.
K sreči obstajajo naročniki, ki v informacijah o izdelkih še vedno prepoznajo priložnost za izboljšanje svoje komunikacije, namesto da nanje gledajo kot na nujen dodatek, da svoj izdelek lahko pričnejo ponujati na trgu.
Trenutno pripravljamo študijo o tem, kako ljudje zaznavajo kredibilnost predstavljenih informacij o zdravilih. Očitno je, da uporabniki mnogo bolj zaupajo dobro oblikovanim informacijam, saj dobijo občutek, da so bile pripravljene samo zanje. To dejstvo je še posebej pomembno pri zdravilih, ki se prodajajo brez recepta, brez zdravnikovega nasveta.
Če primerjate okolja z daljšo tradicijo informacijskega oblikovanja, recimo Veliko Britanijo, s situacijo v Sloveniji, zakaj je kakovost oblikovanih informacij na tako višji ravni?Velika Britanija javnim službam zakonsko predpisuje, da svoje informacije predstavijo na razumljiv in dostopen način, medtem ko v Avstriji in verjetno tudi v Sloveniji takšne zahteve ni. Zgolj tovrstni predpis pomeni velikanski napredek, saj so podjetja obvezana, da razumljivost in učinkovitost svoje komunikacije preverijo pri strokovnjakih in javnosti.
