<body>

6. mar. 2013

Čas-opis #5: Nejc Prah

Nejc Prah (1989) je absolvent bolonjskega programa grafičnega oblikovanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO). Od septembra 2011 dela kot likovni urednik časopisa Tribuna, oblikuje revijo Oderuh študentov AGRFT in gledališke liste Kraljestvo pravljic za Cankarjev dom. Je član Ansambla (v samoustanavljanju) in soavtor bloga swagaisvasta.tumblr.com.

Vprašanja: Aljaž Vindiš

Slikovni material: osebni arhiv intervjuvanca

Pojem likovni urednik se zdi enoznačen, a se vsaj v slovenskem časopisnem prostoru za njim skrivata dva poklica. V teoriji naj bi likovni urednik urejal likovno opremo, oblikovalec časopisnega preloma je ločen kader. Kakšna je vaša izkušnja?

Poleg likovne opreme in preloma gre pogosto tudi za vprašanje same forme, ki zadeva predvsem strukturo in hierarhijo informacij/vsebine na ravni prispevka ali na ravni celotnega časopisa.
Forma in struktura časopisa/revije sta v resnici zelo močno definirani, redki mediji se ukvarjajo s tem, in če primerjaš med sabo nekaj časopisov ali revij, na ravni forme/strukture ni večjih razlik. Podobno je na ravni posameznih prispevkov. Neki osnoven element časopisa, članek, ima precej zakoreninjeno hierarhijo, ki je seveda logična, ni pa edina možna oziroma ne bi smela biti tako samoumevna. Spremembe te strukture so mogoče le ob sodelovanju uredništva in piscev, ker lahko forma določi način naracije teksta in obratno, prav tako pa tak pristop pogosto združi na videz ločena pojma likovnega in pisnega prispevka [glej: labirint, september 2012; neskončni članek, december 2011; cresendo, februar 2012; ...].
Pri vprašanju forme je input likovnega urednika pomemben, ker v osnovi izhaja iz logike vizualnega in strukturo časopisa lahko načne drugače kot recimo urednik, ki se primarno ukvarja s tekstom. V nasprotju z denimo dnevnim časopisjem, ki ima pač svoj tempo, ima Tribuna mesečno periodiko, ki ji omogoča, da vsaj malo dela v tej smeri. Časopis ima n-število strani, na začetku so prazne, na koncu pa vedno iste: naslov, avtor, tekst in slika, ampak na tej točki nimam v mislih samo vizualne plati časopisa. Pa to ni mišljeno kot kritika drugih časopisov, tudi v Tribuni smo preveč vpeti v to logiko.


"Zato časopis ni mrtev po svojem materialnem nosilcu, marveč po svoji formi (=načinu komunikacije=načinu formiranja s-poročila), za katero se zdi, kakor da je na tem materialnem nosilcu edina možna. Pa ni." — Robert Bobnič
Dogodek: poročilo, nekaj uvodnih skic, Tribuna, november 2011, stran 10

Lahko bi trdili, da se položaj likovnega urednika v marsičem umešča takoj za odgovornim urednikom, in to utemeljevali skozi neposreden vpliv likovnih odločitev na delovni proces ter proračun časopisa. Je po vaših izkušnjah v slovenskem časopisnem okolju mesto likovnega urednika prepoznano kot takšno?
Kaj pa vem, verjetno ne. Je pa to pozicija, ki verjetno ni vedno samoumevna in si jo je potem treba izboriti.

Zgodovina oblikovanja slovenskih časopisov nas v večini pusti hladne, a najdemo tudi presežke, ki tu in tam kažejo zametke regionalnih posebnosti. Časopise likovno pogosto označujemo kot nemške, skandinavske ali anglosaksonske – imamo morda tudi slovenski časopis?
Mislim, da ne.

Časopisna hiša Delo je zadnjo prenovo časopisa Delo zaupala tujemu strokovnjaku. Lahko bi trdili, da je rezultat generičen, ker ni poznal likovnih in žurnalističnih posebnosti slovenskega prostora. Je odločitev Dela zaušnica slovenskim časopisnim oblikovalcem ali, nasprotno, odraz nezaupanja v lastne in druge domače kadre?
[Ni odgovoril.]

Likovni urednik časopisa mora upoštevati družbeni kontekst, v katerem deluje, saj likovno opismenjuje bralce, da to lahko počne, pa mora sestaviti ekipo fotografov, ilustratorjev, informacijskih grafikov in tipografov. Manj izkušeni med njimi od likovnega urednika zahtevajo tudi pedagoški napor. Kakšen odnos gojite do svojih sodelavcev skozi vaš pristop k delu?
V širši ekipi je približno 20 do 30 ilustratorjev, fotografinj, slikarjev ipd. Veliko jih je manj izkušenih, ampak to seveda velja tudi zame in za celotno uredništvo. V uredništvu nas je pet, imamo tudi urednika ilustracije [Aljaž Košir - Fejzo]. Trudimo se, da z nami sodeluje čim več ljudi. Predvsem pa je Tribuna za likovno ekipo lahko neki prostor, kjer se dela stvari, ki se jih drugje načeloma ne da.

Časopisu napovedujejo propad že vsaj sto let, od izuma električnega telegrafa dalje. Kljub temu je še z nami, a se skozi vsako krizo izčisti v svojem namenu in izrazu. Lahko bi trdili, da zato, ker je časopis način obravnave  vsebine, ki je neodvisen od nosilca. Kljub temu nas nosilci v neki meri določajo – kako na likovnost časopisa vpliva njegov prehod na več platform?
Neke osnovne smernice vizualne podobe medija bi seveda morale biti nad specifikami različnih nosilcev. Po drugi strani pa sta si (recimo) tisk in net tako zelo različna, da je težko najti neko logiko, ki bi odgovarjala in hkrati izkoriščala potenciale obeh nosilcev. Net omogoča neko odzivnost, hitrost, povezavo s socialnimi omrežji ipd. S tega vidika je bolj logično, da si digital first, da greš najprej skozi vse te procese, debate in neke druge interakcije, ki jih (lahko) omogoča spletna stran. Tiskana verzija je potem lahko neki izbor/presek vseh teh odzivov in potencialnosti s spleta, prednost tiska pa je po mojem v tem, da je manj hektičen in bralcu ponuja boljši fokus. Tudi v tej smeri razmišljamo zdaj, ko delamo na novi spletni strani. Če tisk in net vzameš zares, mogoče niti ni smiselno iskanje nekega skupnega jezika, ampak lahko, nasprotno, pokažeš na razlike med nosilci, kar pa tudi ni smiselno, če zavzamemo pozicijo, da je časopis način obravnave vsebine, neodvisen od nosilca. No, kaj pa vem, tu je še vse odprto.

Vzporedni razvoj več platform prinaša dobrodošle konceptualne premike, tehnično pa pogosto še ne zadošča historičnim dosežkom tipografije in publicističnega oblikovanja. Razvijalci nimajo tradicije v publicistiki in obratno. Simptomatičen rezultat so spletne strani in aplikacije časopisov, ki ne ustrezajo niti novinarskim niti likovnim potencialom mrežnega okolja. Kakšne so vaše izkušnje z različnimi profili znanja v tem zanimivem obdobju prepletanja?
Ko smo se začeli v Tribuni ukvarjati s spletno stranjo, je bil zelo velik input s strani uredništva in še nekaterih sodelavcev, ki ne izhajajo iz oblikovanja ali računalništva, ampak recimo iz filozofije, novinarstva, predvsem kar se tiče, denimo, open sourcea/accessa, re/produkcije in širjenja znanja, delovanja in vloge uredništva … To so neka znanja, ki jih ne dobiš s študijem oblikovanja, so pa bistvena, če se ukvarjaš z mediji, spletom in vsem tem. Ta input pa je pomemben tudi zato,  če se navežem na prvo vprašanje oziroma odgovor, ker imajo tiskani mediji zelo fiksno formo, medtem ko je digital publishing še zelo odprt in nihče nima čisto pravih odgovorov na to, kako bi mediji (in vse drugo) na spletu najbolje funkcionirali. O tem med drugim govori tudi Gary Hall v intervjuju v majski Tribuni.

"Menim, da smo v obdobju prehoda. Medtem ko se stari modeli zagotavljanja legitimnosti na neki način krhajo, rahljajo, na drugi strani še nismo iznašli neke nove fiksirane oblike. To, da o tem obdobju govorimo kot o tranziciji, pomeni, da nekako predpostavljamo, da bomo izšli na drugi strani, kjer nas bo čakala rešitev. Toda kar bi v bistvu rad poudaril, je nekaj drugega, in sicer da poanta ni v tem, da bi našli rešitev, pač pa da ostanemo v tem obdobju tranzicije. /…/ v obdobju, v katerem se nahajamo, so stvari zelo odprte, ne moremo jih jemati zdravo za gotovo in verjetno jih niti prvotno ne bi smeli jemati kot take."Gary Hall
Intervju: Onkraj papirocentrizma, Tribuna, maj 2012, stran 6-9

Oznake: ,