Čas-opis #4: Samo Ačko
Samo Ačko je samostojni načrtovalec vidnih sporočil in črkovnih vrst. Od leta 2011 je likovni urednik časopisne hiše Dnevnik, za katero je po naročilu njegovega predhodnika Ranka Novaka zasnoval tudi lastno črkovno vrsto Bad News. V letu 2012 je izvedel prenovo identitete časopisne hiše, časopisa Dnevnik in njegove sobotne priloge Objektiv.
Vprašanja: Aljaž Vindiš
Slikovni material: spletni arhiv Fundacije Brumen, osebni arhiv
Pojem likovni urednik se zdi enoznačen, a se vsaj v slovenskem časopisnem prostoru za njim skrivata dva poklica. V teoriji naj bi likovni urednik urejal likovno opremo, oblikovalec časopisnega preloma je ločen kader. Kakšna je vaša izkušnja?
‣ Po mojih izkušnjah je predstava, kaj likovni urednik počne, po večini napačna. Eden od razlogov je relativno kratka tradicija ali celo odsotnost tradicije tega položaja v uredništvih. Čeprav je sam naziv dovolj zgovoren – oseba, ki ureja likovno opremo: fotografijo, ilustracijo, infografiko ... –, je pojem doživel spremembo v oznako za osebo, ki skrbi za oblikovanje, kompozicijo strani, pravilno uporabo grafičnih elementov itd.
Zaradi nekonsistentnega angažmaja likovnih urednikov v preteklosti je veliko nalog, ki so sicer domena likovnega urednika, padlo na druge urednike. Zato je pogosto težava v tem, da želijo uredniki obdržati pravico nad odločanjem o določenih vprašanjih, a se obenem niso pripravljeni za naloge polno angažirati.
Med najbolj nedorečenimi je prav gotovo odnos med likovnim urednikom in urednikom fotografije. Fotografija je jasno likovna oprema, a ima svojega urednika. V takšnem razmerju hitro pride do nesoglasij in zmede.
V tem oziru je moja izkušnja izkušnja diplomacije, v okviru katere likovni urednik ni 100-odstotno učinkovit strokovnjak, pač pa 80 odstotkov časa diplomat, ki šele poskuša ustvariti okoliščine za kakovostno strokovno delo.
Lahko bi trdili, da se položaj likovnega urednika v marsičem umešča takoj za odgovornim urednikom, in to utemeljevali skozi neposreden vpliv likovnih odločitev na delovni proces ter proračun časopisa. Je po vaših izkušnjah v slovenskem časopisnem okolju mesto likovnega urednika prepoznano kot takšno?
‣ Ne. Ni pa takšen aranžma nemogoč. Vse je odvisno od odgovornih urednikov. Na Dnevniku je spoštovanje strokovnosti pri vodstvu v tem trenutku na zadovoljivi ravni.
Na dnevnooperativni ravni je drugače. Avtoritete se ne da odrediti, avtoriteta je še vedno stvar politike, ne strokovnosti.
Likovni urednik naj seveda ne bi bil zgolj strokovnjak, ampak bi moral imeti možnost sestaviti svojo ekipo (na tak način bi bile tudi hierarhija in pristojnosti bolj jasne). V tem smislu je situacija neugodna, kar je pogosto opaziti v rezultatih dela.
Zgodovina oblikovanja slovenskih časopisov nas večinoma pusti hladne, a najdemo tudi presežke, ki tu in tam kažejo zametke regionalnih posebnosti. Časopise likovno pogosto označujemo kot nemške, skandinavske ali anglosaksonske – imamo morda tudi slovenski časopis?
‣ Menim, da ne. Slovenski časopisi regijsko izstopajo kot boljši, vendar to še ni dovolj, da bi jim lahko priznali nacionalni imenovalec. Med drugim zato, ker so v preveliki meri rezultat spleta okoliščin, in ne strateških razmišljanj uredništev. Ker je časopisov malo in so zasnove delo relativno majhnega kroga ljudi, tudi ne moremo prepoznati kakšnega gibanja v oblikovanju časopisov, saj iz dveh, treh primerov težko prepoznaš trend.
Časopisna hiša Delo je zadnjo prenovo časopisa Delo zaupala tujemu strokovnjaku. Lahko bi trdili, da je rezultat generičen, ker ni poznal likovnih in žurnalističnih posebnosti slovenskega prostora. Je odločitev Dela zaušnica slovenskim časopisnim oblikovalcem ali, nasprotno, odraz nezaupanja v lastne in druge domače kadre?
‣ Brez poznavanja ozadja je težko presoditi, kaj je bil pravi razlog za takšno potezo. Da je rezultat generičen, ni nujno slabo, saj gre vendarle za mainstreamovski nacionalni časopis, kjer prostora za odstopanje ni veliko. Na ravni percepcije časopis verodostojnost dosega tudi tako, da je konsistenten v zadržanosti oblikovanja.
Pripeljati zunanjega sodelavca ima lahko pomembno pozitivno posledico: doseči večje premike in spremembe je lažje, če jih predlaga nevpletena oseba. V Sloveniji je profesionalizem redek, zaupanje v strokovnost prav tako. Predloge se zato pogosto meri na podlagi osebe, odnosa, všečnosti, starosti … Vsak notranji sodelavec je osumljen agende, pri zunanjem agende (domnevno) ni, osebnostno ni poznan, uredništvo je prisiljeno tehtati predloge na ravni argumentov.
Likovni urednik časopisa mora upoštevati družbeni kontekst, v katerem deluje, saj likovno opismenjuje bralce, da to lahko počne, pa mora sestaviti ekipo fotografov, ilustratorjev, informacijskih grafikov in tipografov. Manj izkušeni med njimi od likovnega urednika zahtevajo tudi pedagoški napor. Kakšen odnos gojite do svojih sodelavcev skozi vaš pristop k delu?
‣ Sam se zelo nagibam k razmišljanju, da mora človek na izvedbenem položaju pač obvladati svoje delo in od urednika prejemati zgolj tekoča navodila in usmeritve, ki jih je sposoben suvereno izvesti.
Ko moraš biti v profesionalni inštituciji pedagog (novi kadri izvzeti), pomeni, da je nekdo slabo upravljal človeške vire.
Ko govorimo o avtorjih (denimo naslovnic), pa pričakujem veliko mero samostojnega razmišljanja in delovanja. Takšne avtorje je treba pazljivo izbrati in jim nato zaupati, saj verjamem, da mora biti izdelek prvenstveno njihov (Spiegel in nekateri drugi mediji imajo denimo obratno filozofijo, ilustratorji so denimo izvedbeniki idej uredništva). Sam pazim zgolj, da ne skrenejo s poti ali pa da sem sogovornik v situacijah, ko se avtorju zatakne. Mislim, da se tak pristop obrestuje.
Časopisu napovedujejo propad že vsaj sto let, od izuma električnega telegrafa dalje. Kljub temu je še z nami, a se skozi vsako krizo izčisti v svojem namenu in izrazu. Lahko bi trdili, da zato, ker je časopis način obravnave vsebine, ki je neodvisen od nosilca. Kljub temu nas nosilci v neki meri določajo – kako na likovnost časopisa vpliva njegov prehod na več platform?
‣ Odgovor na to vprašanje se v zadnjem času spreminja iz meseca v mesec. Sodeč po številkah lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da ima časopis na papirju, kot ga poznamo danes, kratek rok trajanja. Po ekstremno optimističnem scenariju je ta rok pet let od danes. Po realnem veliko prej. To ne pomeni, da časopisa na papirju ne bo več, ampak da bo precej drugačen. Osiromašen, nišni, tednik, agregator spletnih vsebin … Kdo ve, to se bo pokazalo kmalu.
Časopis na papirju bodo brali v preseku ljudje, ki so nanj navajeni, in ljudje z dovolj denarja. Prekrivanje bralcev istega časopisa na papirju in spletu je majhno in dvomim, da se bo povečalo. Zato je mogoče pričakovati razdružitev konceptov, vsebin, vizualnih identitet papirnatih in spletnih izdaj.
Vzporedni razvoj več platform prinaša dobrodošle konceptualne premike, tehnično pa pogosto še ne zadošča historičnim dosežkom tipografije in publicističnega oblikovanja. Razvijalci nimajo tradicije v publicistiki in obratno. Simptomatičen rezultat so spletne strani in aplikacije časopisov, ki ne ustrezajo niti novinarskim niti likovnim potencialom mrežnega okolja. Kakšne so vaše izkušnje z različnimi profili znanj v tem zanimivem obdobju prepletanja?
‣ Trenutno smo v obdobju odkrivanja novega sveta. Nihče ne ve, kam se podajamo, na kaj je treba biti pripravljen, katere rešitve se bodo obnesle. V nekaj manj kot dveh desetletjih navzočnosti medijev na internetu se še niso vzpostavile osnovne konvencije oblikovanja. Deloma zaradi nedoraslosti naprav prijaznosti branja, deloma zaradi hitrega razvoja tehnologije, deloma zato, ker so protokonvencije nakazovali strokovnjaki (spletnih) tehnologij, in ne vsebin (torej ne uredništva ter oblikovalci, ampak programerji), kar je verjetno običajen potek pri vsakem tehnološkem preboju.
Ljudi je zdaj treba počasi, postopoma odvaditi od teh protokonvencij in jih navaditi na konvencije, ki pa po mojem mnenju še niso do konca dognane (so pa rešitve, ki jih nakazujejo). Spremembe navad pri ljudeh so eden največjih izzivov oblikovanja, hkrati so relativno drage, zato si pred normalizacijo razmer lahko obetamo še zelo turbulentne čase za časopise.
Ker nihče zares ne ve, kaj je treba narediti, ne da bi z rešitvijo potencialno zastavili obstoj medija, je tudi potencial razvoja kadrov, ki se s to problematiko ukvarjajo, zmanjšan.
Znanje, ki ga udeleženci v razvoju medijev imajo, je trenutno nezadostno za kakršenkoli resen premik. Uredništva so tehnološko nepismena in se v internetnem svetu počutijo nelagodno, oblikovalci še ne razumejo interaktivne dimenzije interneta in vidijo predvsem množico možnosti, ki jih tehnologije prinašajo, ne pa omejitev, ki zamejujejo kakovostno izkušnjo konzumacije vsebin, tehnologi pa ne razumejo dobro niti vsebine niti oblikovanja in še vedno čakajo na kompetentnega sogovornika.
Vprašanja: Aljaž Vindiš
Slikovni material: spletni arhiv Fundacije Brumen, osebni arhiv
Pojem likovni urednik se zdi enoznačen, a se vsaj v slovenskem časopisnem prostoru za njim skrivata dva poklica. V teoriji naj bi likovni urednik urejal likovno opremo, oblikovalec časopisnega preloma je ločen kader. Kakšna je vaša izkušnja?
‣ Po mojih izkušnjah je predstava, kaj likovni urednik počne, po večini napačna. Eden od razlogov je relativno kratka tradicija ali celo odsotnost tradicije tega položaja v uredništvih. Čeprav je sam naziv dovolj zgovoren – oseba, ki ureja likovno opremo: fotografijo, ilustracijo, infografiko ... –, je pojem doživel spremembo v oznako za osebo, ki skrbi za oblikovanje, kompozicijo strani, pravilno uporabo grafičnih elementov itd.
Zaradi nekonsistentnega angažmaja likovnih urednikov v preteklosti je veliko nalog, ki so sicer domena likovnega urednika, padlo na druge urednike. Zato je pogosto težava v tem, da želijo uredniki obdržati pravico nad odločanjem o določenih vprašanjih, a se obenem niso pripravljeni za naloge polno angažirati.
Med najbolj nedorečenimi je prav gotovo odnos med likovnim urednikom in urednikom fotografije. Fotografija je jasno likovna oprema, a ima svojega urednika. V takšnem razmerju hitro pride do nesoglasij in zmede.
V tem oziru je moja izkušnja izkušnja diplomacije, v okviru katere likovni urednik ni 100-odstotno učinkovit strokovnjak, pač pa 80 odstotkov časa diplomat, ki šele poskuša ustvariti okoliščine za kakovostno strokovno delo.
V tem oziru je moja izkušnja izkušnja diplomacije, v okviru katere likovni urednik ni 100-odstotno učinkovit strokovnjak, pač pa 80 odstotkov diplomat, ki šele poskuša ustvariti okoliščine za kakovostno strokovno delo.
Lahko bi trdili, da se položaj likovnega urednika v marsičem umešča takoj za odgovornim urednikom, in to utemeljevali skozi neposreden vpliv likovnih odločitev na delovni proces ter proračun časopisa. Je po vaših izkušnjah v slovenskem časopisnem okolju mesto likovnega urednika prepoznano kot takšno?
‣ Ne. Ni pa takšen aranžma nemogoč. Vse je odvisno od odgovornih urednikov. Na Dnevniku je spoštovanje strokovnosti pri vodstvu v tem trenutku na zadovoljivi ravni.
Na dnevnooperativni ravni je drugače. Avtoritete se ne da odrediti, avtoriteta je še vedno stvar politike, ne strokovnosti.
Likovni urednik naj seveda ne bi bil zgolj strokovnjak, ampak bi moral imeti možnost sestaviti svojo ekipo (na tak način bi bile tudi hierarhija in pristojnosti bolj jasne). V tem smislu je situacija neugodna, kar je pogosto opaziti v rezultatih dela.
Zgodovina oblikovanja slovenskih časopisov nas večinoma pusti hladne, a najdemo tudi presežke, ki tu in tam kažejo zametke regionalnih posebnosti. Časopise likovno pogosto označujemo kot nemške, skandinavske ali anglosaksonske – imamo morda tudi slovenski časopis?
‣ Menim, da ne. Slovenski časopisi regijsko izstopajo kot boljši, vendar to še ni dovolj, da bi jim lahko priznali nacionalni imenovalec. Med drugim zato, ker so v preveliki meri rezultat spleta okoliščin, in ne strateških razmišljanj uredništev. Ker je časopisov malo in so zasnove delo relativno majhnega kroga ljudi, tudi ne moremo prepoznati kakšnega gibanja v oblikovanju časopisov, saj iz dveh, treh primerov težko prepoznaš trend.
V Sloveniji je profesionalizem redek, zaupanje v strokovnost prav tako.
Časopisna hiša Delo je zadnjo prenovo časopisa Delo zaupala tujemu strokovnjaku. Lahko bi trdili, da je rezultat generičen, ker ni poznal likovnih in žurnalističnih posebnosti slovenskega prostora. Je odločitev Dela zaušnica slovenskim časopisnim oblikovalcem ali, nasprotno, odraz nezaupanja v lastne in druge domače kadre?
‣ Brez poznavanja ozadja je težko presoditi, kaj je bil pravi razlog za takšno potezo. Da je rezultat generičen, ni nujno slabo, saj gre vendarle za mainstreamovski nacionalni časopis, kjer prostora za odstopanje ni veliko. Na ravni percepcije časopis verodostojnost dosega tudi tako, da je konsistenten v zadržanosti oblikovanja.
Pripeljati zunanjega sodelavca ima lahko pomembno pozitivno posledico: doseči večje premike in spremembe je lažje, če jih predlaga nevpletena oseba. V Sloveniji je profesionalizem redek, zaupanje v strokovnost prav tako. Predloge se zato pogosto meri na podlagi osebe, odnosa, všečnosti, starosti … Vsak notranji sodelavec je osumljen agende, pri zunanjem agende (domnevno) ni, osebnostno ni poznan, uredništvo je prisiljeno tehtati predloge na ravni argumentov.
Likovni urednik časopisa mora upoštevati družbeni kontekst, v katerem deluje, saj likovno opismenjuje bralce, da to lahko počne, pa mora sestaviti ekipo fotografov, ilustratorjev, informacijskih grafikov in tipografov. Manj izkušeni med njimi od likovnega urednika zahtevajo tudi pedagoški napor. Kakšen odnos gojite do svojih sodelavcev skozi vaš pristop k delu?
‣ Sam se zelo nagibam k razmišljanju, da mora človek na izvedbenem položaju pač obvladati svoje delo in od urednika prejemati zgolj tekoča navodila in usmeritve, ki jih je sposoben suvereno izvesti.
Ko moraš biti v profesionalni inštituciji pedagog (novi kadri izvzeti), pomeni, da je nekdo slabo upravljal človeške vire.
Ko govorimo o avtorjih (denimo naslovnic), pa pričakujem veliko mero samostojnega razmišljanja in delovanja. Takšne avtorje je treba pazljivo izbrati in jim nato zaupati, saj verjamem, da mora biti izdelek prvenstveno njihov (Spiegel in nekateri drugi mediji imajo denimo obratno filozofijo, ilustratorji so denimo izvedbeniki idej uredništva). Sam pazim zgolj, da ne skrenejo s poti ali pa da sem sogovornik v situacijah, ko se avtorju zatakne. Mislim, da se tak pristop obrestuje.
Ko moraš biti v profesionalni inštituciji pedagog (novi kadri izvzeti), pomeni, da je nekdo slabo upravljal človeške vire.
Časopisu napovedujejo propad že vsaj sto let, od izuma električnega telegrafa dalje. Kljub temu je še z nami, a se skozi vsako krizo izčisti v svojem namenu in izrazu. Lahko bi trdili, da zato, ker je časopis način obravnave vsebine, ki je neodvisen od nosilca. Kljub temu nas nosilci v neki meri določajo – kako na likovnost časopisa vpliva njegov prehod na več platform?
‣ Odgovor na to vprašanje se v zadnjem času spreminja iz meseca v mesec. Sodeč po številkah lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da ima časopis na papirju, kot ga poznamo danes, kratek rok trajanja. Po ekstremno optimističnem scenariju je ta rok pet let od danes. Po realnem veliko prej. To ne pomeni, da časopisa na papirju ne bo več, ampak da bo precej drugačen. Osiromašen, nišni, tednik, agregator spletnih vsebin … Kdo ve, to se bo pokazalo kmalu.
Časopis na papirju bodo brali v preseku ljudje, ki so nanj navajeni, in ljudje z dovolj denarja. Prekrivanje bralcev istega časopisa na papirju in spletu je majhno in dvomim, da se bo povečalo. Zato je mogoče pričakovati razdružitev konceptov, vsebin, vizualnih identitet papirnatih in spletnih izdaj.
Vzporedni razvoj več platform prinaša dobrodošle konceptualne premike, tehnično pa pogosto še ne zadošča historičnim dosežkom tipografije in publicističnega oblikovanja. Razvijalci nimajo tradicije v publicistiki in obratno. Simptomatičen rezultat so spletne strani in aplikacije časopisov, ki ne ustrezajo niti novinarskim niti likovnim potencialom mrežnega okolja. Kakšne so vaše izkušnje z različnimi profili znanj v tem zanimivem obdobju prepletanja?
‣ Trenutno smo v obdobju odkrivanja novega sveta. Nihče ne ve, kam se podajamo, na kaj je treba biti pripravljen, katere rešitve se bodo obnesle. V nekaj manj kot dveh desetletjih navzočnosti medijev na internetu se še niso vzpostavile osnovne konvencije oblikovanja. Deloma zaradi nedoraslosti naprav prijaznosti branja, deloma zaradi hitrega razvoja tehnologije, deloma zato, ker so protokonvencije nakazovali strokovnjaki (spletnih) tehnologij, in ne vsebin (torej ne uredništva ter oblikovalci, ampak programerji), kar je verjetno običajen potek pri vsakem tehnološkem preboju.
Ljudi je zdaj treba počasi, postopoma odvaditi od teh protokonvencij in jih navaditi na konvencije, ki pa po mojem mnenju še niso do konca dognane (so pa rešitve, ki jih nakazujejo). Spremembe navad pri ljudeh so eden največjih izzivov oblikovanja, hkrati so relativno drage, zato si pred normalizacijo razmer lahko obetamo še zelo turbulentne čase za časopise.
Ker nihče zares ne ve, kaj je treba narediti, ne da bi z rešitvijo potencialno zastavili obstoj medija, je tudi potencial razvoja kadrov, ki se s to problematiko ukvarjajo, zmanjšan.
Znanje, ki ga udeleženci v razvoju medijev imajo, je trenutno nezadostno za kakršenkoli resen premik. Uredništva so tehnološko nepismena in se v internetnem svetu počutijo nelagodno, oblikovalci še ne razumejo interaktivne dimenzije interneta in vidijo predvsem množico možnosti, ki jih tehnologije prinašajo, ne pa omejitev, ki zamejujejo kakovostno izkušnjo konzumacije vsebin, tehnologi pa ne razumejo dobro niti vsebine niti oblikovanja in še vedno čakajo na kompetentnega sogovornika.
 |
| Vzorci črkovne družine Bad News. |
 |
| Prenovljen časopis Dnevnik. |
 |
| Prenovljena priloga Objektiv. |
Aljaž Vindiš 16:23
0 Comments:
Objavite komentar
<< Home