Čas-opis #0: Uvodnik

V novem letu se nam obeta nadaljnjih 365 dni slabih novic o padajočih nakladah časopisnega tiska, nezadostnih oglaševalskih prihodkih in ekonomsko-političnih napadih na nekoč trdne institucije javnega obveščanja in komentiranja. Pesimizem v dobršni meri prežema celotno časopisno industrijo.

Vendarle se, vsaj v tujini, nekatera časopisna podjetja in njihova uredništva počasi, toda vztrajno otepajo hromečega črnega scenosleda: zavrgla so identifikacijo zgolj po tiskani poli in svojo identiteto še bolj kot prej gradijo na vsebini (pisani, likovni, podatkovnih bazah), ki je dostopna kjerkoli in kadarkoli. Temu ustrezno vpeljujejo princip izdajanja digital first, saj časovnico objav prilagajajo dogodkom, ne produkcijskemu ciklu tiska. Vse več je podatkovnoraziskovalnega novinarstva in poročanja v živo, pogosto z vključevanjem bralcev v produkcijo končnega izdelka. Da to lahko počnejo, vlagajo v interni razvoj. Za to je bil potreben premislek o poslanstvu, poslovnem modelu in strategiji delovanja ter temu primerno prestrukturiranje, kadrovska dopolnitev in izobraževanje redakcij. Ali bo to dovolj, je predmet širše razprave, vendarle je korak stran od resignacije in poskus ohranitve javne integritete in vsebinskega zaledja, ki jo starejše novinarske institucije zaradi svoje tradicije (še?) imajo.

Skupno tujim zgledom, pa tudi kakšnemu domačemu, je enakovredna vloga dizajna in programiranja v črpanju virov, produkciji vsebin in njihovi distribuciji. To je mogoče doseči zgolj z enakovredno vlogo njunih nosilcev v redakcijah. Z integralnim pristopom k obravnavi vsebine uredniške odločitve vodi želja po uporabi najustreznejšega orodja za pripoved določene zgodbe, in ne vnaprejšnja, tradicionalna stališča o hierarhiji orodij.

Mar slovenska časopisna podjetja s ponotranjenjem zapisanega zaostajajo zaradi čezmerne samozavesti v svojo samozadostnost, prevzemnih ran, političnih manipulacij ali mar tudi zaradi dejstva, da kulture integriranega uredništva niso nikoli vzgojile? Če se osredotočimo zgolj na dizajn časopisa, je težko zanikati, da je večdesetletni monopol časopisa nad oglaševalskim in javnim prostorom dajal potuho za vzpostavitev kvazikakovosti. Slovenija, razen redkih izjem, ne pozna celostnih časopisnih presežkov. V spreminjajočih se okoliščinah, ki smo jim priče danes, vsekakor prihaja do krize časopisnih hiš, a četudi je povode zanjo iskati zunaj, je vzroke  treba iskati znotraj industrije, ki se je v lastni zadovoljnosti ustalila in tako postala ranljiva. Po pretežni samodestrukciji v tisku se ji obeta, da se z naivnim, počasnim prehodom na svetovni splet, in to brez razmisleka, kaj tam počne, zakaj in predvsem kako, dokončno pokonča. To ni več teoretično vprašanje, postalo je vprašanje zaposlitev in javnega interesa.

A spogledujemo se s posploševanjem. Situacija vsakega časopisa je v podrobnostih le drugačna in njemu lastna. Zato smo pri pregledu vloge dizajna v časopisu k pogovoru povabili več predstavnikov stroke, ki so tako ali drugače povezani z zgodbo časopisa v slovenskem prostoru. Njihova starost in izkušnje so raznolike, odražajoč spreminjajoče se kontekste, v katerih je v danem času nastopal časopis oziroma še nastopa. Z nami so svoja mnenja in izkušnje delili:

#1 Ranko Novak
#2 Jernej Stritar
#3 Damjan Ilić
#4 Samo Ačko
#5 Nejc Prah

Pogovor z njimi je objavljen kot serija intervjujev, pri čemer smo vsak teden objavili debato z enim od njih. Ne želimo, da se pogovor s tem zaključi, vabimo vas, da se vključite vanj. Zlasti dobrodošli so pogledi predstavnikov časopisne industrije in drugih strok, ki poskušajo v produkcijo in distribucijo novinarskih vsebin prodreti s svojim znanjem in pristopi.

Aljaž Vindiš je samostojni načrtovalec vidnih sporočil in črkovnih vrst. V letu 2009 je bil vpleten v ponovni zagon časnika Tribuna in dve leti služil kot njegov likovni urednik. Zanj je izvedel lastno črkovno vrsto Tribunal. Od leta 2012 redno sodeluje s časnikom Dnevnik in občasno z literarnim spletiščem AirBeletrina.