Čas-opis #4: Samo Ačko

Samo Ačko je samostojni načrtovalec vidnih sporočil in črkovnih vrst. Od leta 2011 je likovni urednik časopisne hiše Dnevnik, za katero je po naročilu njegovega predhodnika Ranka Novaka zasnoval tudi lastno črkovno vrsto Bad News. V letu 2012 je izvedel prenovo identitete časopisne hiše, časopisa Dnevnik in njegove sobotne priloge Objektiv.

Vprašanja: Aljaž Vindiš
Slikovni material: spletni arhiv Fundacije Brumen, osebni arhiv

Pojem likovni urednik se zdi enoznačen, a se vsaj v slovenskem časopisnem prostoru za njim skrivata dva poklica. V teoriji naj bi likovni urednik urejal likovno opremo, oblikovalec časopisnega preloma je ločen kader. Kakšna je vaša izkušnja?
‣ Po mojih izkušnjah je predstava, kaj likovni urednik počne, po večini napačna. Eden od razlogov je relativno kratka tradicija ali celo odsotnost tradicije tega položaja v uredništvih. Čeprav je sam naziv dovolj zgovoren – oseba, ki ureja likovno opremo: fotografijo, ilustracijo, infografiko ... –, je pojem doživel spremembo v oznako za osebo, ki skrbi za oblikovanje, kompozicijo strani, pravilno uporabo grafičnih elementov itd.
Zaradi nekonsistentnega angažmaja likovnih urednikov v preteklosti je veliko nalog, ki so sicer domena likovnega urednika, padlo na druge urednike. Zato je pogosto težava v tem, da želijo uredniki obdržati pravico nad odločanjem o določenih vprašanjih, a se obenem niso pripravljeni za naloge polno angažirati.
Med najbolj nedorečenimi  je prav gotovo odnos med likovnim urednikom in urednikom fotografije. Fotografija je jasno likovna oprema, a ima svojega urednika. V takšnem razmerju hitro pride do nesoglasij in zmede.
V tem oziru je moja izkušnja izkušnja diplomacije, v okviru katere likovni urednik ni 100-odstotno učinkovit strokovnjak, pač pa 80 odstotkov časa diplomat, ki šele poskuša ustvariti okoliščine za kakovostno strokovno delo.

V tem oziru je moja izkušnja izkušnja diplomacije, v okviru katere likovni urednik ni 100-odstotno učinkovit strokovnjak, pač pa 80 odstotkov diplomat, ki šele poskuša ustvariti okoliščine za kakovostno strokovno delo.

Lahko bi trdili, da se položaj  likovnega urednika v marsičem umešča takoj za odgovornim urednikom, in to utemeljevali skozi neposreden vpliv likovnih odločitev na delovni proces ter proračun časopisa. Je po vaših izkušnjah v slovenskem časopisnem okolju mesto likovnega urednika prepoznano kot takšno? 
‣ Ne. Ni pa takšen aranžma nemogoč. Vse je odvisno od odgovornih urednikov. Na Dnevniku je spoštovanje strokovnosti pri vodstvu v tem trenutku na zadovoljivi ravni.
Na dnevnooperativni ravni je drugače. Avtoritete se ne da odrediti, avtoriteta je še vedno stvar politike, ne strokovnosti.
Likovni urednik naj seveda ne bi bil zgolj strokovnjak, ampak bi moral imeti možnost sestaviti svojo ekipo (na tak način bi bile tudi hierarhija in pristojnosti bolj jasne). V tem smislu je situacija neugodna, kar je pogosto opaziti v rezultatih dela.

Zgodovina oblikovanja slovenskih časopisov nas večinoma pusti hladne, a najdemo tudi presežke, ki tu in tam kažejo zametke regionalnih posebnosti. Časopise likovno pogosto označujemo kot nemške, skandinavske ali anglosaksonske – imamo morda tudi slovenski časopis?
‣ Menim, da ne. Slovenski časopisi regijsko izstopajo kot boljši, vendar to še ni dovolj, da bi jim lahko priznali nacionalni imenovalec. Med drugim zato, ker so v preveliki meri rezultat spleta okoliščin, in ne strateških razmišljanj uredništev. Ker je časopisov malo in so zasnove delo relativno majhnega kroga ljudi, tudi ne moremo prepoznati kakšnega gibanja v oblikovanju časopisov, saj iz dveh, treh primerov težko prepoznaš trend.

V Sloveniji je profesionalizem redek, zaupanje v strokovnost prav tako.

Časopisna hiša Delo je zadnjo prenovo časopisa Delo zaupala tujemu strokovnjaku. Lahko bi trdili, da je rezultat generičen, ker ni poznal likovnih in žurnalističnih posebnosti slovenskega prostora. Je odločitev Dela zaušnica slovenskim časopisnim oblikovalcem ali, nasprotno, odraz nezaupanja v lastne in druge domače kadre?
‣ Brez poznavanja ozadja je težko presoditi, kaj je bil pravi razlog za takšno potezo. Da je rezultat generičen, ni nujno slabo, saj gre vendarle za mainstreamovski nacionalni časopis, kjer prostora za odstopanje ni veliko. Na ravni percepcije časopis verodostojnost dosega tudi tako, da je konsistenten v zadržanosti oblikovanja.
Pripeljati zunanjega sodelavca ima lahko pomembno pozitivno posledico: doseči večje premike in spremembe je lažje, če jih predlaga nevpletena oseba. V Sloveniji je profesionalizem redek, zaupanje v strokovnost prav tako. Predloge se zato pogosto meri na podlagi osebe, odnosa, všečnosti, starosti … Vsak notranji sodelavec je osumljen agende, pri zunanjem agende (domnevno) ni, osebnostno ni poznan, uredništvo je prisiljeno tehtati predloge na ravni argumentov.

Likovni urednik časopisa mora upoštevati družbeni kontekst, v katerem deluje, saj likovno opismenjuje bralce, da to lahko počne, pa mora sestaviti ekipo fotografov, ilustratorjev, informacijskih grafikov in tipografov. Manj izkušeni med njimi od likovnega urednika zahtevajo tudi pedagoški napor. Kakšen odnos gojite do svojih sodelavcev skozi vaš pristop k delu?
‣ Sam se zelo nagibam k razmišljanju, da mora človek na izvedbenem položaju pač obvladati svoje delo in od urednika prejemati zgolj tekoča navodila in usmeritve, ki jih je sposoben suvereno izvesti.
Ko moraš biti v profesionalni inštituciji pedagog (novi kadri izvzeti), pomeni, da je nekdo slabo upravljal človeške vire.
Ko govorimo o avtorjih (denimo naslovnic), pa pričakujem veliko mero samostojnega razmišljanja in delovanja. Takšne avtorje je treba pazljivo izbrati in jim nato zaupati, saj verjamem, da mora biti izdelek prvenstveno njihov (Spiegel in nekateri drugi mediji imajo denimo obratno filozofijo, ilustratorji so denimo izvedbeniki idej uredništva). Sam pazim zgolj, da ne skrenejo s poti ali pa da sem sogovornik v situacijah, ko se avtorju zatakne. Mislim, da se tak pristop obrestuje.

Ko moraš biti v profesionalni inštituciji pedagog (novi kadri izvzeti), pomeni, da je nekdo slabo upravljal  človeške vire.

Časopisu napovedujejo propad že vsaj sto let, od izuma električnega telegrafa dalje. Kljub temu je še z nami, a se skozi vsako krizo izčisti v svojem namenu in izrazu. Lahko bi trdili, da zato, ker je časopis način obravnave  vsebine, ki je neodvisen od nosilca. Kljub temu nas nosilci v neki meri določajo – kako na likovnost časopisa vpliva njegov prehod na več platform? 
‣ Odgovor na to vprašanje se v zadnjem času spreminja iz meseca v mesec. Sodeč po številkah lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da ima časopis na papirju, kot ga poznamo danes, kratek rok trajanja. Po ekstremno optimističnem scenariju je ta rok pet let od danes. Po realnem veliko prej. To ne pomeni, da časopisa na papirju ne bo več, ampak da bo precej drugačen. Osiromašen, nišni, tednik, agregator spletnih vsebin … Kdo ve, to se bo pokazalo kmalu.
Časopis na papirju bodo brali v preseku ljudje, ki so nanj navajeni, in ljudje z dovolj denarja. Prekrivanje bralcev istega časopisa na papirju in spletu je majhno in dvomim, da se bo povečalo. Zato je mogoče pričakovati razdružitev konceptov, vsebin, vizualnih identitet papirnatih in spletnih izdaj.

Vzporedni razvoj več platform prinaša dobrodošle konceptualne premike, tehnično pa pogosto še ne zadošča historičnim dosežkom tipografije in publicističnega oblikovanja. Razvijalci nimajo tradicije v publicistiki in obratno. Simptomatičen rezultat so spletne strani in aplikacije časopisov, ki ne ustrezajo niti novinarskim niti likovnim potencialom mrežnega okolja. Kakšne so vaše izkušnje z različnimi profili znanj v tem zanimivem obdobju prepletanja?
‣ Trenutno smo v obdobju odkrivanja novega sveta. Nihče ne ve, kam se podajamo, na kaj je treba biti pripravljen, katere rešitve se bodo obnesle. V nekaj manj kot dveh desetletjih navzočnosti medijev na internetu se še niso vzpostavile osnovne konvencije oblikovanja. Deloma zaradi nedoraslosti naprav prijaznosti branja, deloma zaradi hitrega razvoja tehnologije, deloma zato, ker so protokonvencije nakazovali strokovnjaki (spletnih) tehnologij, in ne vsebin (torej ne uredništva ter oblikovalci, ampak programerji), kar je verjetno običajen potek pri vsakem tehnološkem preboju.
Ljudi je zdaj treba počasi, postopoma odvaditi od teh protokonvencij in jih navaditi na konvencije, ki pa po mojem mnenju še niso do konca dognane (so pa rešitve, ki jih nakazujejo). Spremembe navad pri ljudeh so eden največjih izzivov oblikovanja, hkrati so relativno drage, zato si pred normalizacijo razmer lahko obetamo še zelo turbulentne čase za časopise.
Ker nihče zares ne ve, kaj je treba narediti, ne da bi z rešitvijo potencialno zastavili obstoj medija, je tudi potencial razvoja kadrov, ki se s to problematiko ukvarjajo, zmanjšan.
Znanje, ki ga udeleženci v razvoju medijev imajo, je trenutno nezadostno za kakršenkoli resen premik. Uredništva so tehnološko nepismena in se v internetnem svetu počutijo nelagodno, oblikovalci še ne razumejo interaktivne dimenzije interneta in vidijo predvsem množico možnosti, ki jih tehnologije prinašajo, ne pa omejitev, ki zamejujejo kakovostno izkušnjo konzumacije vsebin, tehnologi pa ne razumejo dobro niti vsebine niti oblikovanja in še vedno čakajo na kompetentnega sogovornika.

Vzorci črkovne družine Bad News.

Prenovljen časopis Dnevnik.

Prenovljena priloga Objektiv.

Čas-opis #3: Damjan Ilić

Damjan Ilić je načrtovalec vidnih sporočil, član EE grupe in dolgoletni sodelavec Mladine, kjer v sodelovanju z Ivianom Kanom Mujezinovićem in kreativnim direktorjem Robertom Botterijem snuje in izvaja likovno podobo revije.

Vprašanja: Aljaž Vindiš
Slikovni material: spletni arhiv EE grupe

Pojem likovni urednik se zdi enoznačen, a se vsaj v slovenskem časopisnem prostoru za njim skrivata dva poklica. V teoriji naj bi likovni urednik urejal likovno opremo, oblikovalec časopisnega preloma je ločen kader. Kakšna je vaša izkušnja?
‣ Menim, da gre za osebno odločitev, kako imenovati nalogo, ki jo opravljaš, v praksi pa se vedno prilagodiš problemu, ki ga rešuješ. Pri oblikovanju časopisa rešuješ prelom z vsem, kar sodi zraven, in že tu se obseg del razširi. Po izidu novooblikovanega časopisa pa postaneš likovni urednik (če ti časopisna hiša to lahko omogoči oziroma če si lahko to privošči).

Vsak časopis ima svojo politiko in večinoma se moraš dokazati in si izboriti svoj položaj.

Lahko bi trdili, da se položaj likovnega urednika v marsičem umešča takoj za odgovornim urednikom, in to utemeljevali skozi neposreden vpliv likovnih odločitev na delovni proces in proračun časopisa. Je po vaših izkušnjah v slovenskem časopisnem okolju mesto likovnega urednika prepoznano kot takšno?
‣ Nimam prav takšne izkušnje, vendar menim, da likovni urednik ni pozicioniran takoj za odgovornim urednikom. Razmišljam skozi svoje izkušnje, koliko ljudi moram prepričati za eno potezo. Vsak časopis pa ima svojo politiko in večinoma se moraš dokazati in si izboriti svoj položaj.

Zgodovina oblikovanja slovenskih časopisov nas večinoma pusti hladne, a najdemo tudi presežke, ki tu in tam kažejo zametke regionalnih posebnosti. Časopise likovno pogosto označujemo kot nemške, skandinavske ali anglosaksonske – imamo morda tudi slovenski časopis?
‣ Moram priznati, da na splošno izgubljam tak način gledanja. Niti ne vem, zakaj bi si zastavil takšno vprašanje v tako majhni državi, in se primerjal z nekajdesetkrat večjimi družbami, sploh ker to ni šport enajst na enajst. Mi pa ne da miru vprašanje, ali res obstajajo elementi, ki tako imenovani nacionalni ali regionalni časopis zapišejo v prepoznaven stereotip? Je to prelom, tipografija, uporaba jezika, fotografija, barva, ilustracija, likovni elementi, format in vrsta papirja, debelina časopisa, dolžina člankov, način podajanja vsebin, mogoče oblikovalska šola … Mislim, da gre za zelo subjektiven pogled, tako da je velika verjetnost, da je tudi naša hladnost nekomu zelo zanimiva.

Ne da mi miru vprašanje, ali res obstajajo elementi, ki 'nacionalni' ali 'regionalni' časopis zapišejo v prepoznaven stereotip?

Časopisna hiša Delo je zadnjo prenovo časopisa Delo zaupala tujemu strokovnjaku. Lahko bi trdili, da je rezultat generičen, ker ni poznal likovnih in žurnalističnih posebnosti slovenskega prostora. Je odločitev Dela zaušnica slovenskim časopisnim oblikovalcem ali, nasprotno, odraz nezaupanja v lastne in druge domače kadre?
‣ Vprašanje se sliši kot užaljenost slovenske stroke. Osebno se mi zdi klasificiranje oblikovanja po nacionalnem ključu na splošno nesprejemljivo. Verjamem v dobro in slabo oblikovanje in verjamem tudi, da samo nepoznavanje likovnih in žurnalističnih posebnosti slovenskega prostora (ki niso tako zelo izrazite) ni bil edini razlog za videz končnega izdelka, vseeno gre tu za kompleksen proces (odločitve urednikov, lastnikov, sposobnost oblikovalca ...).

Likovni urednik časopisa mora upoštevati družbeni kontekst, v katerem deluje, saj likovno opismenjuje bralce, da to lahko počne, pa mora sestaviti ekipo fotografov, ilustratorjev, informacijskih grafikov in tipografov. Manj izkušeni med njimi od likovnega urednika zahtevajo tudi pedagoški napor. Kakšen odnos gojite do svojih sodelavcev skozi vaš pristop k delu?
‣ Moj odnos do fotografov: "Pa ne že spet, v tisku se slika lahko reže in ni nedotakljivo avtorsko delo."
Do ilustratorjev: "Tomo, dobr si ti to narisu, sam ni placa za naslov."
Do infografikov: "Prosim, riš po gridu pa v merilu pa barvne skale se drž, pa ..."
Do tipografov: Nakupujem prek interneta.

Časopisu  napovedujejo propad že vsaj sto let, od izuma električnega telegrafa dalje. Kljub temu je še z nami, a se skozi vsako krizo izčisti v svojem namenu in izrazu. Lahko bi trdili, da zato, ker je časopis način obravnave  vsebine, ki je neodvisen od nosilca. Kljub temu  nas nosilci v neki meri določajo ‒ kako na likovnost časopisa vpliva njegov prehod na več platform?
‣ Mislim, da kljub novim medijem razmišljam še vedno v okviru televizije in tiskanih medijev. In sicer: obsojen sem na branje elektronskih medijev in neverjetno trpim, od nemogočega branja dolgih člankov, slabih lektur, iskanja kompromisov med novo in staro tehnologijo do člankov tipa 'copy/paste'. Mislim, da likovnost in vsebina še vedno iščeta sami sebe v novih medijih, saj gre v osnovi še vedno za prenos vsebin iz tiska v nove medije.

Ko smo dobili zunanjo ekipo, smo večinoma ugotovili, da nimajo izkušenj s časopisnimi hišami, ali pa si imel na voljo hišne programerje, ki nimajo izkušenj z razvojem. 

Vzporedni razvoj več platform prinaša dobrodošle konceptualne premike, tehnično pa pogosto še ne zadošča historičnim dosežkom tipografije in publicističnega oblikovanja. Razvijalci nimajo tradicije v publicistiki in obratno. Simptomatičen rezultat so spletne strani in aplikacije časopisov, ki ne ustrezajo niti novinarskim niti likovnim potencialom mrežnega okolja. Kakšne so vaše izkušnje z različnimi profili znanja v tem zanimivem obdobju prepletanja? 
‣ Težave. Vedno. Po eni strani je bilo vedno težko najti razlog in sredstva za razvoj novega medija. Po drugi strani pa razvoj nikoli ni prinesel presežka, ker ko smo dobili zunanjo ekipo, smo večinoma ugotovili, da nimajo izkušenj s časopisnimi hišami, ali pa si imel na voljo hišne programerje, ki nimajo izkušenj z razvojem. Potem pa je veliko odvisno od karakterja in motivacije posameznika, skratka, velikokrat se je delalo na zelo osebnem nivoju.

Čas-opis #2: Jernej Stritar

Jernej Stritar je načrtovalec vidnih sporočil, partner v studiu IlovarStritar, ki se večinoma ukvarja z razvojem vidnih sporočil in identitetnih sistemov za institucije in podjetja. Sodeloval je pri časopisnih projektih časnika Delo in zasnoval časnika Nedeljski Dnevnik ter Gorenjski Glas.

Vprašanja: Aljaž Vindiš
Slikovni material: osebni arhiv intervjuvanca

Pojem "likovni urednik" se zdi enoznačen, a se vsaj v slovenskem časopisnem prostoru za njim skrivata dva poklica. V teoriji naj bi likovni urednik urejal likovno opremo, oblikovalec časopisnega preloma je ločen kader. Kakšna je vaša izkušnja?
‣ Moja izkušnja odraža povsem običajno delitev dela v oblikovalskih procesih v smislu dveh osnovnih skupin: zasnova (kreativa) in implementacija zasnove (izvedba). Hočem povedati, da sem bil v vseh primerih najet kot (zunanji) kreativni vodja, ki je nadzoroval ustreznost implementacije v določenem časovnem obdobju, potem so stvari prevzeli drugi. Edini oblikovalski kader, na katerega sem naletel znotraj slovenskih časopisov, so bili tako imenovani tehnični uredniki, kar pa je v praksi dejansko pomenilo izvedbene oblikovalce, ki so sem ter tja tudi urejali likovno opremo.

Priznati je treba, da inflacija različnih nazivov vnaša zmedo in povečuje nerazumevanje širše javnosti o vlogi dizajna v časopisnih hišah.

Lahko bi trdili, da se položaj likovnega urednika v marsičem umešča takoj za odgovornim urednikom, in to utemeljevali skozi neposreden vpliv likovnih odločitev na delovni proces ter proračun časopisa. Je po vaših izkušnjah v slovenskem časopisnem okolju mesto likovnega urednika prepoznano kot takšno?
‣ Likovni urednik je prepoznaven toliko, kolikor je prepoznavno njegovo ime. Sam poklic likovnega urednika ni prepoznaven in zveni nekoliko eksotično. Nisem prepričan, ali so strateške in finančne odločitve v opisu del in nalog likovnega urednika, to bi prej predpisal dizajn direktorju. Priznati pa je treba, da inflacija različnih nazivov vnaša zmedo in povečuje nerazumevanje širše javnosti o vlogi dizajna v časopisnih hišah.

Zgodovina oblikovanja slovenskih časopisov nas večinoma pusti hladne, a najdemo tudi presežke, ki tu in tam kažejo zametke regionalnih posebnosti. Časopise likovno pogosto označujemo kot nemške, skandinavske ali anglosaksonske – imamo morda tudi slovenski časopis?
‣ Nimamo.

Mislim, da v resnici nimamo izkušenih oblikovalcev časopisov, ker je trg preprosto premajhen, da bi se lahko nekdo specializiral na tem področju.

Časopisna hiša Delo je zadnjo prenovo časnika Delo zaupala tujemu strokovnjaku. Lahko bi trdili, da je rezultat generičen, ker ni poznal likovnih in žurnalističnih posebnosti slovenskega prostora. Je odločitev Dela zaušnica slovenskim časopisnim oblikovalcem ali, nasprotno, odraz nezaupanja v lastne in druge domače kadre?
‣ Ko je časopisna hiša Delo za kratek čas izgubila likovnega urednika, se je zgodila resnično slaba oblikovna prenova časopisa – zaupali so jo neizkušenim ljudem iz oglaševalske agencije. Ko so drugič za kratek čas izgubili likovnega urednika, se je zgodila dobra stvar ‒ dobili smo pregleden, sodoben in funkcionalen časopis, seveda znotraj skrajno nefunkcionalnega formata. Mogoče je oblika generična, vendar ‒ tokrat kot redni bralec ‒ lahko rečem, da ne pogrešam nikakršnih likovnih in žurnalističnih specifik slovenskega prostora. Zakaj so vzeli tujca? Mogoče zato, ker se v vseh teh letih ni nič premaknilo. Vprašanje, ki si ga zastavljam, je: kdo pa sploh so slovenski oblikovalci časopisov? Ljudje, ki rišejo črke? Mislim, da v resnici nimamo izkušenih oblikovalcev časopisov, ker je trg preprosto premajhen, da bi se lahko nekdo specializiral na tem področju.

Likovni urednik časopisa mora upoštevati družbeni kontekst, v katerem deluje, saj likovno opismenjuje bralce, da to lahko počne, pa mora sestaviti ekipo fotografov, ilustratorjev, informacijskih grafikov in tipografov. Manj izkušeni med njimi zahtevajo od likovnega urednika tudi pedagoški napor. Kakšen odnos gojite do svojih sodelavcev skozi vaš pristop k delu?
‣ [Ni odgovoril.]

Resnični problem časopisov v klasičnem smislu je premik žurnalizma v način razmišljanja, ritem in aktualnost, ki ga zahtevajo nove platforme. Danes nihče več ne dvomi o tem, ali je dizajn tukaj potreben.

Časopisu napovedujejo propad že vsaj sto let, od izuma električnega telegrafa dalje. Kljub temu je še z nami, a se skozi vsako krizo izčisti v svojem namenu in izrazu. Lahko bi trdili, da zato, ker je časopis način  obravnave vsebine, ki je neodvisen od nosilca. Kljub temu nas nosilci v neki meri določajo ‒ kako na likovnost časopisa vpliva njegov prehod na več platform?
‣ Osebno vidim problem likovnosti časopisa v kontekstu problema vidne identitete, ta pa je, če funkcionira, vedno dinamična in prilagodljiva mediju. Tipografija, prelom in likovna oprema so sredstva, ne cilj, tako kot je zapisano besedilo sredstvo k cilju, ki pa je ‒ povedati zgodbo. Resnični problem časopisov v klasičnem smislu je premik žurnalizma v način razmišljanja, ritem in aktualnost, ki ga zahtevajo nove platforme. Danes nihče več ne dvomi o tem, ali je dizajn tukaj potreben.

Vzporedni razvoj več platform prinaša dobrodošle konceptualne premike, tehnično pa pogosto še ne zadošča historičnim dosežkom tipografije in publicističnega oblikovanja. Razvijalci nimajo tradicije v publicistiki in obratno. Simptomatičen rezultat so spletne strani in aplikacije časopisov, ki ne ustrezajo niti novinarskim niti likovnim potencialom mrežnega okolja. Kakšne so vaše izkušnje z različnimi profili znanja v tem zanimivem obdobju prepletanja?
‣ [Ni odgovoril.]

Prenovi časopisov Nedeljski Dnevnik in Gorenjski Glas.

Čas-opis #1: Ranko Novak

Ranko Novak je samostojni načrtovalec vidnih sporočil in redni profesor na oddelku za oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO). V svoji dolgoletni karieri je med drugim oblikoval časopise in revije, kot so Časopis za kritiko znanosti, Telex, Sobotna priloga Dela, Razgledi. Leta 1998 je izvedel prenovo preloma časnika Delo in njegovih prilog ter postal likovni urednik Dela. Šest let pozneje je izpeljal nadgradnjo prenove časopisa z uvedbo lastne črkovne družine, posebej narejene za Delo (avtor Ermin Međedović). Leta 2006 je začel prenavljati časnik Dnevnik in njegovo prilogo Objektiv, ki sta bila v uporabi vse do spremembe identitete časopisa v letu 2012 (avtor Samo Ačko).

Vprašanja: Aljaž Vindiš
Slikovni material: arhiv D_magazina, arhiv Fundacije Brumen

Pojem likovni urednik se zdi enoznačen, a se vsaj v slovenskem časopisnem prostoru za njim skrivata dva poklica. V teoriji naj bi likovni urednik urejal likovno opremo, oblikovalec časopisnega preloma je ločen kader. Kakšna je vaša izkušnja?
‣ Izraz likovni urednik se je kot funkcija prvič formalno pojavil v časniku Delo leta 1998, uvedel ga je tedanji odgovorni urednik Tit Doberšek. To delo sem opravljal do svojega odhoda z Dela leta 2004. V resnici sem imel obe omenjeni funkciji: kot oblikovalec sem načrtoval prelom in ga kot likovni urednik uresničeval bodisi kot izbiralec likovnega gradiva v sodelovanju z uredniki bodisi kot oblikovalec, ki je skrbel za uveljavljanje in spoštovanje pravil in principov urejanja strani, kar je pač delo oblikovalca preloma. Ker je načrtovanje preloma potekalo v soglasju z uredniki, je tudi vzdrževanje podobe teklo brez večjih težav. Je pa res, da sem bil razen izjemoma vsak dan od poznega popoldneva do izdaje časopisa v centralni redakciji (žargonsko: v desku), kjer sem pod komando šefa deska, najodgovornejšega človeka v redakciji pri vsakodnevni eksekuciji časnika, včasih ad hoc reševal likovne in tehnične zagate. Podobno je bilo tudi pri časniku Dnevnik, a je trajala nekoliko krajše obdobje. Tudi pri pokojnih Razgledih sem začel z načrtovanjem preloma, seveda tudi likovnega koncepta, a potem sem delal bolj kot likovni urednik, ker so imeli pri redakciji izurjene tehnične urednike in je bilo veliko več časa kot pri dnevnem časniku.

Zdi se mi, da je še vedno problem, kako posvojiti funkcijo likovnega urednika. Ta je integralni del komunikacije med časopisom in bralcem ter dela za časopis, in ne proti njemu.

Lahko bi trdili, da se položaj likovnega urednika v marsičem umešča takoj za odgovornim urednikom, in to utemeljevali skozi neposreden vpliv likovnih odločitev na delovni proces ter proračun časopisa. Je po vaših izkušnjah v slovenskem časopisnem okolju mesto likovnega urednika prepoznano kot takšno? 
‣ Ne. Treba je vedeti, da je časniška srenja konservativna v smislu 'na začetku je bila beseda', nato šele vse drugo. To pomeni, da je vse razen teksta na neki način mašilo. Z drugimi besedami, treba se je boriti za likovni prostor v časopisju. Seveda so razlike med nekoč in danes, med uredniško politiko nekdaj in zdaj, a se mi zdi, da je še vedno problem, kako posvojiti funkcijo likovnega urednika: ta je integralni del komunikacije med časopisom in bralcem ter dela za časopis, in ne proti njemu, ko vztraja pri enakovredni obravnavi vseh elementov, se pravi teksta, fotografije, ilustracije, infografike in ne nazadnje smiselne kompozicije vseh naštetih elementov. Edini element, ki ima na časopisni strani prednost pred vsemi naštetimi, je 'sveti' oglas, pri katerem nima besede ne likovni ne katerikoli drug urednik. Ta običajno uniči tudi zelo dobro vizualno koncipirano stran časopisa.

Zgodovina oblikovanja slovenskih časopisov nas večinoma pusti hladne, a najdemo tudi presežke, ki tu in tam kažejo zametke regionalnih posebnosti. Časopise likovno pogosto označujemo kot nemške, skandinavske ali anglosaksonske – imamo morda tudi slovenski časopis? 
‣ Bojim se, da ne moremo govoriti o regionalnih specifičnostih. Mislim, da so le dobro in slabo oblikovani časopisi glede na specifičnost bralstva. Če pa pogledamo okolje, ki nas obdaja, s tem mislim na hrvaško, avstrijsko, srbsko, bosansko in ne nazadnje italijansko časopisje, se mi zdi, da je slovensko, tukaj mislim Delo, Dnevnik in Večer, veliko bolje oblikovano. Če je to slovenskost - prav, pa je.

Mislim, da so le dobro in slabo oblikovani časopisi glede na specifičnost bralstva.

Časopisna hiša Delo je zadnjo prenovo časopisa Delo zaupala tujemu strokovnjaku. Lahko bi trdili, da je rezultat generičen, ker ni poznal likovnih in žurnalističnih posebnosti slovenskega prostora. Je odločitev Dela zaušnica slovenskim časopisnim oblikovalcem ali, nasprotno, odraz nezaupanja v lastne in druge domače kadre? 
‣ Izbira 'preoblikovalca' Dela je odločitev uprave, in ne urednikov, torej je na neki način odločitev kapitala, in ne stroke. Zaušnica je v tolikšni meri, v kolikor govori o tistih, ki so izbirali, in njihovem odnosu do stroke, novinarstva in ne nazadnje oblikovanja. Nezaupanje govori o njihovem neznanju in ogroženosti.

Likovni urednik časopisa mora upoštevati družbeni kontekst, v katerem deluje, saj likovno opismenjuje bralce. Da to lahko počne, pa mora sestaviti ekipo fotografov, ilustratorjev, informacijskih grafikov in tipografov. Manj izkušeni med njimi zahtevajo od likovnega urednika tudi pedagoški napor. Kakšen odnos gojite do svojih sodelavcev skozi vaš pristop k delu?
‣ Ko sem delal kot likovni urednik, sem v redakcijah deloval predvsem pedagoško, iz preprostega razloga, ker je vizualna kultura v tiskanih medijih, pa tudi v drugih, na izrazito nizki ravni. Seveda to ni bilo pedagoško delo ex cathedra, temveč v obliki pogovorov, diskusij in napotkov. Sodelavcev nisem mogel izbirati ‒ razen v primeru Ermina Međedovića kot tipografa za družino, uporabljeno v Delu, Sama Ačka za enak projekt pri Dnevniku in nagovarjanja urednikov za izbor ilustratorjev v Dnevniku ‒, saj sem 'podedoval' fotografe in infografike, ki so bili na časopisih zaposleni. Sicer sem imel, razen redkih izjem, zelo dobre odnose navzgor in navzdol, če se izrazim s prispodobo, da sem bil nekje vmes.

Če Delo, Dnevnik ali Večer nastopajo kot elektronski mediji, to ni več elektronski časopis, ampak nov medij, ki ima povsem drugačne zakonitosti podajanja informacij in zaradi tega tudi drugačno pojavnost.

Časopisu propad napovedujejo že vsaj sto let, od izuma električnega telegrafa dalje. Kljub temu je še z nami, a se skozi vsako krizo izčisti v svojem namenu in izrazu.  Lahko bi trdili, da zato, ker je časopis način obravnave vsebine, ki je neodvisen od nosilca. Kljub temu nas nosilci v neki meri določajo ‒ kako na likovnost časopisa vpliva njegov prehod na več platform? 
‣ Časopis je časopis in njegov prehod na druge platforme je vprašanje transpozicije vizualne pojavnosti. Torej, če Delo, Dnevnik ali Večer nastopajo kot elektronski mediji, to ni več elektronski časopis, temveč nov medij, ki ima povsem drugačne zakonitosti podajanja informacij in zaradi tega tudi drugačno pojavnost. Kako povezati oba izdelka, tako da izražata pripadnost isti medijski hiši, je izziv specialistov urednikov in oblikovalcev. Na tiskani časopis to nima vpliva, ker je za zdaj iz njega izšla različica na drugi platformi. Morda bo nekoč ravno obratno. Da si bo elektronski medij zaželel izdajati svoj časopis. Sicer je prihodnost časopisa v polarizaciji populacije, ne morem reči niti bralne populacije. Tista, ki potrebuje plitke, a hitre, posplošene in preproste informacije, jih bo poiskala v novih medijih, ker je več kot naslov niti ne zanima. Tista, ki jo zanima informacija z ozadjem, mnenje in analiza, bo ostala pri klasičnem časopisu. Spričo dejstva, da je zadnje populacije manj, bo takšna informacija dražja in vprašanje je, ali bo finančno preživela, vsaj pri nas oziroma pri zanemarljivem odstotku potencialnih dveh milijonih bralcev. To je približno enak odnos kot med rumenim tiskom in 'resnimi časopisi'. Paziti je treba le, da tudi ti skozi čas ne porumenijo. Če knjige niso izumrle, tudi časopis ne bo. Če pa bo, je treba pogledati film ali prebrati roman Raya Bradburya Farenheit 451.

Vzporedni razvoj več platform prinaša dobrodošle konceptualne premike, tehnično pa pogosto še ne zadošča historičnim dosežkom tipografije in publicističnega oblikovanja. Razvijalci nimajo tradicije v publicistiki in obratno. Simptomatičen rezultat so spletne strani in aplikacije časopisov, ki ne ustrezajo niti novinarskim niti likovnim potencialom mrežnega okolja. Kakšne so vaše izkušnje z različnimi profili znanja v tem zanimivem obdobju prepletanja? 
‣ Žal nisem nikoli sodeloval pri ustvarjanju, kaj šele pri oblikovanju spletnih strani in aplikacij časopisov, a se mi zdi prejšnji odgovor deloma tudi odgovor na to vprašanje. Glede tradicije je tako: tradicije ni mogoče kondenzirati in po potrebi ekspandirati. Za to je preprosto potreben čas. Saj so ga tiskani mediji tudi potrebovali.

Zasnova časnika Delo.

Zasnova Sobotne priloge Dela.

Čas-opis #0: Uvodnik

V novem letu se nam obeta nadaljnjih 365 dni slabih novic o padajočih nakladah časopisnega tiska, nezadostnih oglaševalskih prihodkih in ekonomsko-političnih napadih na nekoč trdne institucije javnega obveščanja in komentiranja. Pesimizem v dobršni meri prežema celotno časopisno industrijo.

Vendarle se, vsaj v tujini, nekatera časopisna podjetja in njihova uredništva počasi, toda vztrajno otepajo hromečega črnega scenosleda: zavrgla so identifikacijo zgolj po tiskani poli in svojo identiteto še bolj kot prej gradijo na vsebini (pisani, likovni, podatkovnih bazah), ki je dostopna kjerkoli in kadarkoli. Temu ustrezno vpeljujejo princip izdajanja digital first, saj časovnico objav prilagajajo dogodkom, ne produkcijskemu ciklu tiska. Vse več je podatkovnoraziskovalnega novinarstva in poročanja v živo, pogosto z vključevanjem bralcev v produkcijo končnega izdelka. Da to lahko počnejo, vlagajo v interni razvoj. Za to je bil potreben premislek o poslanstvu, poslovnem modelu in strategiji delovanja ter temu primerno prestrukturiranje, kadrovska dopolnitev in izobraževanje redakcij. Ali bo to dovolj, je predmet širše razprave, vendarle je korak stran od resignacije in poskus ohranitve javne integritete in vsebinskega zaledja, ki jo starejše novinarske institucije zaradi svoje tradicije (še?) imajo.

Skupno tujim zgledom, pa tudi kakšnemu domačemu, je enakovredna vloga dizajna in programiranja v črpanju virov, produkciji vsebin in njihovi distribuciji. To je mogoče doseči zgolj z enakovredno vlogo njunih nosilcev v redakcijah. Z integralnim pristopom k obravnavi vsebine uredniške odločitve vodi želja po uporabi najustreznejšega orodja za pripoved določene zgodbe, in ne vnaprejšnja, tradicionalna stališča o hierarhiji orodij.

Mar slovenska časopisna podjetja s ponotranjenjem zapisanega zaostajajo zaradi čezmerne samozavesti v svojo samozadostnost, prevzemnih ran, političnih manipulacij ali mar tudi zaradi dejstva, da kulture integriranega uredništva niso nikoli vzgojile? Če se osredotočimo zgolj na dizajn časopisa, je težko zanikati, da je večdesetletni monopol časopisa nad oglaševalskim in javnim prostorom dajal potuho za vzpostavitev kvazikakovosti. Slovenija, razen redkih izjem, ne pozna celostnih časopisnih presežkov. V spreminjajočih se okoliščinah, ki smo jim priče danes, vsekakor prihaja do krize časopisnih hiš, a četudi je povode zanjo iskati zunaj, je vzroke  treba iskati znotraj industrije, ki se je v lastni zadovoljnosti ustalila in tako postala ranljiva. Po pretežni samodestrukciji v tisku se ji obeta, da se z naivnim, počasnim prehodom na svetovni splet, in to brez razmisleka, kaj tam počne, zakaj in predvsem kako, dokončno pokonča. To ni več teoretično vprašanje, postalo je vprašanje zaposlitev in javnega interesa.

A spogledujemo se s posploševanjem. Situacija vsakega časopisa je v podrobnostih le drugačna in njemu lastna. Zato smo pri pregledu vloge dizajna v časopisu k pogovoru povabili več predstavnikov stroke, ki so tako ali drugače povezani z zgodbo časopisa v slovenskem prostoru. Njihova starost in izkušnje so raznolike, odražajoč spreminjajoče se kontekste, v katerih je v danem času nastopal časopis oziroma še nastopa. Z nami so svoja mnenja in izkušnje delili:

#1 Ranko Novak
#2 Jernej Stritar
#3 Damjan Ilić
#4 Samo Ačko
#5 Nejc Prah

Pogovor z njimi je objavljen kot serija intervjujev, pri čemer smo vsak teden objavili debato z enim od njih. Ne želimo, da se pogovor s tem zaključi, vabimo vas, da se vključite vanj. Zlasti dobrodošli so pogledi predstavnikov časopisne industrije in drugih strok, ki poskušajo v produkcijo in distribucijo novinarskih vsebin prodreti s svojim znanjem in pristopi.

Aljaž Vindiš je samostojni načrtovalec vidnih sporočil in črkovnih vrst. V letu 2009 je bil vpleten v ponovni zagon časnika Tribuna in dve leti služil kot njegov likovni urednik. Zanj je izvedel lastno črkovno vrsto Tribunal. Od leta 2012 redno sodeluje s časnikom Dnevnik in občasno z literarnim spletiščem AirBeletrina.