Iz slogana v logotip

Jernej Stritar
Matjaž Čuk
Robert Ilovar

Na spletu so se nedavno pojavila navodila za uporabo logotipa Slovenije. Logotip je pravzaprav slogan, izpisan v značilnem črkopisu, ki smo ga lahko videli že na čepici predsednika vlade. Menda naj bi bila navodila zavezujoča za načrtovanje vidnih komunikacij, ki predstavljajo Slovenijo. Vse kaže, da se uporablja identitetni sistem, ki ni bil predstavljen širši slovenski javnosti, čeprav predstavlja državo kot celoto. Zgodba z iskanjem je doživela precej razburjenja v javnosti, zlasti zato, ker razpisovalec ni upošteval predlogov stroke. Vprašanje, zakaj Slovenci pri izdelavi vizualne identitete države ne znamo pristopiti k projektu konstruktivno in strokovno, rezultati pa se skrivajo, ostaja odprto.

Problem
5. julija 2006 je Urad Vlade RS objavil razpis za oblikovanje novega slogana ter logotipa Slovenije. Predmet razpisa, torej javnega naročila, je bil razdeljen na dva sklopa: idejno rešitev za logotip (A) ter idejno rešitev za slogan (B). Problem neprepoznavnosti Slovenije naj bi reševali s sloganom in logotipom, kajti država potrebuje “jasno in kratko sporočilo, ki bo v bodoče, seveda ob ustreznem oglaševanju in dosledni uporabi na vseh ravneh javnega življenja, zmoglo pri posameznikih po svetu zbuditi prvo in pravo asociacijo na Slovenijo". (Vir: priloga: Smernice za oblikovanje novega logotipa in slogana Slovenije, Urad Vlade RS.)

Problem znotraj problema
Odziv stroke na vladni razpis je bil negativen. V večini je bil razpis označen kot nestrokoven in površen. Problematična je bila tudi sestava strokovne žirije, sestavljena iz politikov, vsaj v prvem krogu žiriranja. Večina profesionalnih oblikovalcev se je odpovedala sodelovanju na razpisu, odzvala so se tudi številna strokovna združnja, med njimi Fundacija Brumen z apelom uveljavljenih oblikovalcev, profesorjev vizualnih komunikacij na ALUO. Urad Vlade RS je vsa opozorila stroke ignoriral.



Rešitev
10. novembra 2006 je Urad Vlade RS za informiranje objavil rezultate razpisa: za slogan je bila izbrana idejna rešitev agencije Nuit "I feel Slovenia" s poudarjenimi delom "love" v besedi Slovenija, logotip pa je zasnoval Luks studio in je sestavljen iz Triglava, lipovega lista in srca.

V javnosti so se takoj pojavila ugibanja o lažiranosti razpisa, kajti dva meseca pred objavo rezultatov so fotografirali predsednika vlade s čepico, na kateri je bil slogan I feel Slovenija. Razpis naj bi bil anonimen, prav tako rešitve.

Logotip pa je dvignil precej prahu. Na neustreznosti rešitev smo opozorili tudi na Dmagazinu, Društvo oblikovalcev Slovenije (DOS) pa je pripravilo javno okroglo mizo, na kateri so opredelili problematičnost površnih razpisov ter opozorili na dejstvo, da iz neustreznih razpisov ne prihajajo dobre rešitve. Prav tako je DOS pozval vlado, naj razveljavi razpis.

7. februarja 2007 je vlada na seji odločila, da v nadaljnje postopke pošlje slogan, logotip pa je zavrnila. Uradu Vlade RS za informiranje je tako naložila, da pridobi celostno grafično podobo za slogan, ministrstvu za gospodarstvo pa, da izvede postopek za pridobitev modela gradnje in identitete znamke na osnovi izbranega slogana ter njegove grafične podobe. Direktor urada vlade za informiranje Gregor Krajc je pojasnil, da so v obdobju od izbire slogana in logotipa pa do danes na uradu opravljali tudi testiranja obeh rešitev v domači in tuji javnosti. Javnost je slogan precej bolje sprejela kot logotip, v tem okviru pa se je razvijala razprava že v sami žiriji, ki je izbrala obe rešitvi, je pojasnil. Tako so se odločili slogan poslati v nadaljnje postopke, logotipa pa ne. Sicer pa slogan po nekaterih mnenjih vsebuje tudi določene elemente logotipa, zato bi ga bilo mogoče z grafično predelavo v okviru izdelave celostne grafične podobe prilagoditi do te mere, da bi opravljal tudi funkcijo logotipa, je pojasnil Krajc. Logotipa tako ne bodo več iskali. (Vir: STA, 7. februar 2007.)

Predelava rešitve
Vlada se je torej odločila, da bo idejno rešitev B, torej logotip z motivom Triglava, lipovega lista in srca, zaradi negativnega odziva v javnosti zavrgla, medtem ko naj bi idejno rešitev A ne le ohranila, temveč s "postopkom grafične predelave" zadostila potrebam, ki naj bi jih reševala idejna rešitev B.

Na spletnih straneh Ministrstva za gospodarstvo je dosegljiv "Priročnik grafične podobe" v PDF formatu, ki so nekakšna navodila za uporabo "predelanega" slogana v logotip. Ker je priročnik objavljen na uradnih spletnih straneh Vlade Republike Slovenije, pomeni, da je javno dosegljiv, kar implicira na domnevo, da gre za uradni logotip Slovenije. Priročnik je izdelala oglaševalska agencija Nuit.



Priročnik
Kaj nam tako imenovani priročnik grafične podobe sporoča? Po temeljitem pregledu se bralcu poraja kar lepo število vprašanj, na katere priročnik ne odgovarja. Še več, nekatere stvari so zelo sporne. Pojdimo po vrsti. Kje se uporablja primarni, kje sekundarni in kje terciarni logotip? Katere so izjeme, zaradi katerih lahko uporabimo sekundarno ali terciarno različico? Kako se uporablja barvna shema? Lahko v katerem koli primeru uporabljamo zeleno, rdečo ali modro različico logotipa ali so pri uporabi teh barv kakšna določila? Ali se lahko poleg primarne barve uporabi samo sekundarna barva ali je dovoljena tudi terciarna barvna shema? Katere barve (če sploh) lahko še uporabljamo?

Neodgovorjenih vprašanj je še precej. Največja pomanjkljivost omenjenega priročnika je odsotnost pisane besede. Priročnik se zanaša na zgolj slikovno predstavitev logotipa, njegovih zakonitosti in omejitev, za kar pa bi moral biti priročnik izredno skrbno zasnovan, kar pa ni – "vse tri primarne barve imajo predpisano svojo sekundarno barvo, ki vedno funkcionira kot podporna barva". To je edino besedilo, ki omenja uporabo barv. Vsak oblikovalec, ki je kadar koli uporabljal priročnik celostne podobe, bo vedel, da omenjeno besedilo ni dovolj za ustrezno interpretacijo. Priročnik bi moral natančno določiti, kako se obnaša logotip na določenih barvnih podlagah. Iluzorno je pričakovati, da bodo vsa vidna sporočila, kjer bo logotip nastopal, v eni od treh podpornih barv.

Naj problem prikažemo na praktičnem primeru: kakšne barve je logotip na rumeni embalaži kosmičev? Zelen? Rdeč? Črno-bel v pozitivu? Črno-bel v negativu? Je treba embalažo preoblikovati, da se bo barva podlage ujemala s primarno barvo logotipa?

Priročnik preveč dejstev prepušča uporabnikovi interpretaciji, kar pa zanesljivo vodi v kaos in množico napačnih uporab logotipa.

Pisava
Zelo zanimivo vprašanje se nam poraja v zvezi s primarno črkovno družino. V črkovni družini Copy nemškega tipografa Thomasa Mettendorfa namreč v tem trenutku ne najdemo znakov Š, Ć, in Đ, kar kaže, da črkovna družina ni prilagojena za uporabo v srednjeevropskem prostoru. To dejstvo se zdi precej nepomembno, ko pa pomislimo na vse oblikovalce, ki bodo uporabljali grafično podobo Slovenije (in ne bo jih malo: oglasov, katalogov, embalaž in cerad tovornjakov se na leto pripravi malo morje) in ki si bodo morali za lastno uporabo prilagoditi vse pisave, se upravičeno vprašamo, ali je to edina možna pot. Nepotrebnega dela in amatersko pripravljenih diakritikov bo precej.

Se namerava Slovenija oglaševati tudi na ruskem, srbskem in ukrajinskem trgu? Da? Le katero črkovno družino bo oblikovalec uporabil v tem primeru, v priročniku določena namreč nima znakov cirilice? In grščine. In arabščine. Menda ima Slovenija z Dubajem kar nekaj poslovnih stikov, Rusija in Ukrajina pa sta že zdaj precej pomebna trga za slovenski turizem.

To so zelo resne pomanjkljivosti priročnika in nedvomno nakazujejo, da načrtovalec podobe ni pomislil na najbolj osnovne probleme, na katere v uporabi logotipa in podobe tiskovin lahko naletimo. Dopuščamo seveda možnost, da je naročnik že stopil v stik s tipografom in mu naročil ekskluzivno oblikovanje vseh manjkajočih znakov ruske, grške in arabske abecede, kar bi moralo biti dokončano nekako v roku prihodnjih dveh let, če ima tipograf dovolj izkušenj.

Logotip
Kaj nam sporoča novi logotip? Poskusite s čim nižjim, resnim, monotonim in hkrati kričečim glasom ljubljeni osebi povedati, da jo/ga imate radi. Je odziv tak, kot ste si ga želeli?



Izbrani slogan (ki, mimogrede, vsaj zadovoljivo sporoča samo v angleškem jeziku) govori ravno to – namesto da bi pozitivno sporočilo, "čutim ljubezen", gledalcu predal na čustev poln in iskren način, to počne ravno obratno. Uporaba verzalk nakazuje, da na bralca KRIČIMO. Krik in ljubezen pa ne gresta skupaj, kajne? Noži (ostre, ravne linije podlage z linearno, nevtralno črkovno vrsto) in ljubezen ravno tako ne. Z logotipom govorimo o čustvih, a jih ne pokažemo. Govorimo eno, delamo drugo. Turisti, pričakujte veliko ljubezni, dobili je boste malo.

Če se posvetimo še načrtovanju samega logotipa, vidimo množico banalnih napak – optična poravnava črke I in S, kaj je že to? Poravnava črke F in L, nepotrebna? Čutimo tesnobo, beseda feel je optično precej bolj stisnjena kot preostale besede. Strašanski jarki med znaki ravno tako bodejo v oči.

Zaključek
Upamo lahko, da sta logotip in priročnik celostne grafične podobe šele v zgodnji razvojni fazi in da lahko pričakujemo njune dopolnitve. Za končan projekt ima vse preveč kapitalnih napak, da bi lahko bil vsaj pogojno uporaben. Ustrezna izgradnja blagovne znamke, s katero se v tem trenutku ukvarjajo strokovnjaki Ministrstva za gospodarstvo in agencija Pristop, bo sicer zelo težavna.

Proces se odvija na način, ki največ stane in je obsojen na slabši rezultat. Najprej je država zahtevala lepe risbice in prodorne enovrstičnice, zdaj jim skuša najti podnapise z znanim pristopom postracionalizacije. Dober projekt bi bil osnovan na raziskavi, strategija gradnje blagovne znamke bi bila že napisana, šele potem bi se lahko določil ustrezen pristop pri oblikovanju.

Reverzibilen oblikovalski proces, v katerega je vse sodelujoče prisilila vlada z ignorantskim odnosom do opozoril stroke, ne koristi nikomur od vpletenih. Kolikšna je cena, ki jo je za svojo zmago plačal odličen oblikovalec Boris Balant, ki mu je vlada, takoj ko javno mnenje ni bilo na njeni strani, obrnila hrbet? Kdo je pristojen za projekt? Vlada? Njen predsednik? Zunanji minister? Urad za informiranje? Ministrstvo za gospodarstvo? Kako se bosta "poročili" celostna podoba in znamka Slovenije? Zaenkrat ne vemo, kaj in kje je pomembno sporočati, vemo le, na kakšen način. Embalaža čaka, da dobi vsebino. Če ne prej, pa ob predsedovanju Slovenije EU.

Oko za oko

Samo Ačko

Že nekaj let se je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) rojevala ideja o razstavi, ki bi bolj temeljito in jasno predstavljala njeno dejavnost. Zaključne razstave so imele vedno številne pomankljivosti, od oddaljenosti od središča Ljubljane Oddelka za oblikovanje, preobsežnosti in redčenja relevantnih izdelkov zaradi pomešanosti teh s številnimi vajami, do provizorične razstavne infrastrukture itd. Prizadevanje za ta projekt so spremljale številne frustracije in apatija s strani pedagoškega osebja za študentske iniciative, ki se je kazala v načelni podpori in ničemer drugem. Najpogostejši odgovor osebja je bil, zakaj ne bi kar študentje poskrbeli za vse. Da bi kdo v delovanju študentov zaznal odkrito željo po skupnem delovanju in sodelovanju s profesorji, je bilo na univerzi, ki podeljuje doživljenjske redne profesure - licence za lenobo, apatijo in sprenevedanje - preveč idealistična predpostavka.

Vse to je pripeljalo do razmišljanj o splošnih problemih Akademije, na Oddelku za oblikovanje pa specifično o študiju oblikovanja. Ko ni predavanj zunanjih predavateljev, izmenjav profesorjev, ekskurzij, obiskov razstav, ko poteka le peščica delavnic, faks pa ima med drugim le peščico asistentov ter proračun, ki deluje kot šala in še bi lahko naštevali - se je pojavilo razmišljanje, da je potrebno nekaj ukreniti. Očitno je bilo, da je edini način, da se študenti dokopljemo do nekaterih osnovnih izkušenj, ki jih študij ne ponuja, a bi jih moral, ta, da stvari vzamemo v svoje roke.

Že v naslednjem študijskem letu so se razmišljanja prelevila v prizadevanja, rodili so se projekti. Četrtkovi študentski večeri z zunanjimi predavatelji in poučnimi video vsebinami so postali mali hit, v ozadju je med študenti potekalo zbiranje kritik študija. Zakleli smo se, da v tistem študijskem letu končno priredimo visokokakovostno razstavo izbora najboljših del študentov oblikovanja ALUO.

Skupaj z oblikovalcem Tomatom Koširjem smo določili osnovni koncept razstave in izbrali ime zanjo. Razstava bo referenčna, na visokem izvedbenem nivoju, na njej bodo le najboljši izdelki tekočega leta. Ambiciozno je bilo odločeno, da organizacija pripada študentom, z veliko željo po sodelovanju profesorjev, celostno grafično podobo in postavitev razstave pa se zaupa bivšemu študentu oblikovanja, ki se je tako ali drugače na tem področju že izkazal. Ta naloga je v lanskem letu pripadala prav Tomatu. Po prespnanem brainstormingu in dodatnem posvetovanju predlaga ime Oko za oko. Dvom je bil velik, prizvok tega imena lahko preglasi tisto, kar razstava predstavlja. Po drugi strani je ime idealno. Od naših oči za gledalčeve oči. Naš pogled, izkušnja, izostren čut za formo (in funkcijo) za tiste, katerim je naš izdelek namenjen. Manj pomembno, a vseeno zabavno naključje pa ujemanje kratic rastave in Oddelka za oblikovanje. Oko za oko, zob za zob? Tega nismo rekli mi. Ime je bilo sprejeto, za tem pa še definicija: Oko za oko je razstava selekcije del študentov oblikovanja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

Razstava je imela pomembno motivacijo. Oddelek za oblikovanje je milo rečeno reven, obenem pa se tekom študijskega procesa dela na zelo malo realnih projektih. Industrija z Oddelkom praktično ne sodeluje, razen v redkih primerih, ko profesorji sami odstopijo nekatere projekte študijskim seminarjem, ali pa ko se kakšna organizacija vendarle spomni, da lahko svoj denar za projekt oblikovanja nameni izobraževalni inštituciji. Takšna situacija ni logična, saj ima Oddelek v osnovi nesluten potencial sodelovanja na realnih projektih z realnimi naročniki in od tega pridobivati dovoljšnja sredstva za normalno delovanje, kot je to praksa v tujini. Oddelek v tej smeri ni naredil prav veliko, razen da se o problemu redno veliko govori na hodnikih.
Razstava je priložnost za opozarjanje nase, sredstvo za promocijo Oddelka za oblikovanje ALUO in njenih študentov. Javnosti predstavlja nivo kvalitete dela in poskuša dopolnjevati polje predstavitve slovenskega oblikovanja s standardi tako na nivoju študentov, kot tudi na nivoju poklicnega oblikovanja. Ambiciozen (in idealističen, a kaj za to!) namen razstave je povečati prepoznavnost Oddelka in njenih študentov v javnosti, preko opozarjanja nase in na kvaliteto produkcije pridobiti nove možnosti sodelovanja s kulturnimi, gospodarskimi in državnimi inštitucijami na področju oblikovanja, motivirati študente za kvalitetno delo, katerega rezultat je soudeležba na razstavi (Je tudi referenčna točka za vse študente, s pomočjo katere lahko presodijo tako splošni nivo izdelkov oddelka, kot tudi primerjajo svoj lastni napredek), postavljati standarde kvalitete v oblikovanju nasploh in nenazadnje tudi splošno promovirati oblikovanje.

Obenem je bila prisotna želja, da se vzpostavi aktivnejše sodelovanje med profesorji in študenti na vseh področjih študija in obštudijskih dejavnosti. To sodelovanje je v nasprotju s pričakovanji delovalo zgolj na obvezni ravni, ne pa na ravni entuziazma. Razstava je želela postaviti nov gradnik v povezovanju in navezovanju študentov in profesorjev na Oddelku, čeprav to pri prvi razstavi ni uspelo. Ostaja pa vrednota te razstave v prihodnosti.

Lanska, prva, je presenetila vse, še posebno upoštevajoč številne začetniške težave in napake pri organizaciji. Gostovala je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru in beležila obisk slabih tisoč ljudi. Po mučnih nekaj dneh pred otvoritvijo je otvoritev z izjemnim uvodnim videom Luke Umeka in Andraža Sedmaka, petjem Jadranke Juras in številnim obiskom presenetila še organizatorje in trud je bil poplačan. O usodi letošnje razstave ni bilo več dvoma. In res. Uspela je in krepko presegla prvo. S selitvijo v večji prostor Narodne galerije, domiselno postavitvijo in nenavadnim, a zanimivim izborom zunanjih žirantov. Izbor, ki je bil lani "interno obarvan" (zaradi prvotnega nasprotovanja zunanji žiriji so izbirali profesorji sami in pri tem sklepali številne kompromise) je letos zadihal in postavil refleksijo vsem tistim, ki smo ob spremljanju izbora ugotavljali, kako smo študenti kljub vsemu institucionalno indokrinirani.



Veliko nas je bilo letos, ki si na letošnji razstavi nismo imeli priložnosti dobro ogledati niti enega dela. Letos sta organizacijo v tandemu prevzela Andraž Tarman in Eva Klepec s številnimi in številčnejšimi sodelavci, zaradi česar sem imel tokrat možnost otvoritev doživeti kot obiskovalec. Začela se je kazati še ena izjemna lastnost takšnih dogodkov - toliko kolegov (tako študentov kot uveljavljenih oblikovalcev) na enem mestu srečamo redko. Od številnih pogovorov in srečevanj se je pokazala nujnost druženja in izmenjavanja mnenj oblikovalcev, kar sicer v takem obsegu ni pogosto. Dogodki so takšna priložnost, razstava Oko za oko pa je gotovo privabila nadpovprečno število študentov oblikovanja in oblikovalcev.

Oddelek za oblikovanje ima za sabo že kar nekaj študentskih iniciativ, ki so zaprašene in pozabljene obstale zgolj v obliki takšnih in drugačnih dokumentacij. Dolgo nihče od aktualnih generacij ni vedel za nekoč redno študentsko publikacijo OXO, ki je bila ponovno odkrita po golem naključju. Danes lahko rečemo, da gre za enega posrednih predhodnikov projekta Oko za oko. V nekem trenutku je odkritje obstoja zagotovo prispevalo pomemeben elan.
Ali se bo razstava obdržala ne moremo reči. Skoraj zanesljivo bo doživela še vsaj eno inkarnacijo. Še vedno tudi ostaja upanje, da bodo vsaj iniciativo prevzeli profesorji in tako zagotovili vsakoletno kontinuiteto.

Zgodba o projektu Oko za oko pa se s tem ne konča. Razstava je bila vedno zgolj del tiste slutene celote, ki se je počasi začela formirati v idejo, ta pa se razvija naprej.