Oblikovanje kot dejavnik povečanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva

Pregled položaja oblikovanja v Sloveniji
Miha Klinar

Oblikovanje ima zelo široko in raznoliko področje delovanja. Rezultati oblikovalskega dela nas spremljajo dobesedno povsod. Pričnimo z osnovnimi grafi čnimi elementi, kot so črkovne vrste, oblikovanje prelomov in tiskovin, grafi čni elementi v sistemu menijev na ekranu vašega mobilnega telefona, sledijo telefon kot izdelek industrijskega oblikovanja, letališki informacijski sistemi, ki vas pripeljejo do pravega letala na letališčih, bančni obrazec, avtomobil, straniščna školjka, hiša, urbanistična ureditev, uporabniški vmesnik pri računalniškem programu, otroška igrača, televizijska scenografija, čevlji, invalidski voziček, navodila za oddajo dohodninske napovedi in tako naprej. V okvir oblikovanja lahko razvrstimo tako unikatno oblikovanje, ki v ospredje postavlja zelo subjektiven avtorski pogled, kot na primer stilsko občutljivo modno oblikovanje tekstilij, pohištva ali notranje opreme, kjer preidemo na področje oblikovanja izdelkov serijske proizvodnje, oblikovanje prostora z arhitekturo in v nadaljevanju inženirsko oblikovanje komponent za industrijo, ki je izrazito tehnično in običajno specializirano za ozko področje.

Iz opisanega je razvidno, da so oblikovalski pristopi na posameznih področjih različni, zato je drugačno tudi delo oblikovalcev na posameznih področjih. Sleherni oblikovalec je kritičen do prepoznavanja pomembnosti, umeščenosti in potrebne družbene pozornosti na specifi čnem področju, ki ga s svojim delom pokriva. Zato je mnogokrat izjemno težko uskladiti in poenotiti stališča, saj se osebna mnenja, kot na primer, ali oblikovanje spada bolj na kulturno-umetniško ali gospodarsko-ekonomsko področje, močno razhajajo. Nekateri oblikovalci, ki se ukvarjajo z bolj avtorskimi interpretacijami svojega dela, trdijo, da oblikovalske svobode ne gre omejevati, medtem ko je drugi pol prepričan, da je naloga oblikovalcev v ustrezni obliki interpretirati cilje in naloge naročnikov. Jasno je, da je prostor oblikovanja dovolj širok, da se lahko vanj umestijo vsi različni pristopi. V naboru zelo uspešnih oblikovalskih rešitev in izdelkov na svetovnem trgu lahko prepoznamo vlogo slehernega od njih. Italijani so svoje družbeno-socialne in zgodovinsko-kulturne navade samoumevno pretvorili v modno in stilsko industrijo. Nemčija je za svojo tradicionalno industrijo izrazito močno uveljavila tehnično-inženirsko področje oblikovanja. Industrija transportnih sredstev od avtomobila preko gradbenih strojev do sodobnih hitrih vlakov je za to tradicionalno panogo razvila veliko zaledje inženirskih oblikovalcev in v tem tržnem segmentu predstavlja velesilo, medtem ko oblikovalske zvezde kot Ron Arad, Phillip Starck ali Mark Newson in drugi v oblikovanje prinašajo izrazito avtorski pogled, saj je njihovo ime pravzaprav postalo prepoznana blagovna znamka, ki na trgu ustvarja izjemno veliko dodano vrednost.

Nekatera omenjena področja oblikovanja se bodo razvijala uspešneje od drugih, potrebe, ki jih prednostno izkazujejo nekatere gospodarske družbe, pa trenutno v ospredje postavljajo temeljna oblikovalska področja, kot sta industrijsko oblikovanje in grafi čno oblikovanje s področja blagovnih znamk in celostnih grafičnih podob. Vendar se jasno kaže, da se razvijajo tudi nekatera nišna področja: časopisna hiša Delo je prvi primer naročnika kompleksne črkovne družine, ki je bila izdelana tako, da je upoštevala značilnosti slovenskega jezika, ki se pojavljajo v obliki večjega števila črkovnih kombinacij in zvez, kar se s stališča bralca časopisa Delo nezavedno kaže v boljši čitljivosti, s stališča naročnika pa gre za oblikovno izdelan sistem pojavnosti vsebinskih struktur preloma in večjo prepoznavnostjo. Avtor je Ermin Međedović. Temeljna oblikovalska področja s promocijo stroke posledično odpirajo prostor tudi specifi čnim ali nišnim področjem oblikovanja, ki pa so praviloma, podobno kot v gospodarstvu, prostor za razvoj pomembnih in tudi tržno zelo uspešnih projektov tako na področju izrazito avtorskega maloserijskega oblikovanja, kot so ga uspešno razvile skandinavske države, kjer na takem načelu temelji izjemno število malih podjetij v tradicionalnih obrtnih panogah, kot tudi v specializiranih tehnično-strokovnih nišah, ki jih predstavljata na primer medicina ali razvoj vojaške tehnlogije.

Panoge, ki se bodo razvijale bolj izrazito, pa morajo v smislu razvoja nišnih, ali bolje rečeno, specializiranih znanj posledično vplivati na prilagoditve izobraževalnih programov, ki opremljajo prihodnje oblikovalce s potrebnimi znanji. Samo na tak način lahko slovensko oblikovanje ustrezno podpre gospodarske ambicije. Iz povedanega je razvidno, da je to dolgoročen proces, ki lahko uspe le ob močno uveljavljeni načelni usmeritvi, ki ne more biti programsko izhodišče le ene politične usmeritve. Le poenotena strokovna javnost lahko v tem projektu predstavlja partnerja v strateških načrtih preoblikovanja Slovenije in obenem poskrbi za vlogo znotraj družbe, za katero si že vrsto let prizadeva.



Različna predhodno omenjena področja oblikovalskega dela, ki jih najbolj jasno ilustrira grafični prikaz, povzet po DTI Economics paper no. 15 »Creativity, Design and Business Performance«, vir: Tether (2008), uporabljajo različne metode dela in so zelo različno vključena v procese nastajanja izdelka. Lahko si predstavljamo delo unikatnega oblikovalca v maloserijski proizvodnji keramičnih izdelkov, ki nima veliko skupnega z razvojem specifi čne komponente za avtomobilsko industrijo, zato je poenotenje cen in enako uveljavljanje avtorskih pravic zelo težko. Med naročniki oblikovalskih rešitev so posameznikove razlage cene oblikovalskega dela povzročale nerazumevanje in negativen odziv naročnikov storitev. Cena, ki se praviloma oblikuje po izhodiščnih tarifah različnih oblikovalskih cenikov, ki zaradi opisane primerjave niso obvezujoči, na primer ne določa kakovosti opravljenega dela. V primerjavi bi to pomenilo, da ima mlad, neizkušen oblikovalec enako izhodiščno ceno kot večkrat nagrajeni studio, v katerem deluje številna ekipa uveljavljenih strokovnjakov. Zato je tudi v najbolj izdelanih oblikovalskih cenikih, npr. ceniku Nemškega združenja oblikovalcev, opredeljen le najnižji prag, katerega namen je ščititi oblikovalce pred pritiski naročnikov in naročniku zagotoviti primernost oblikovalskega dela z opredeljenim najmanjšim številom ur, ki je predvideno za posamezno kategorijo izdelka. Na podlagi omenjenega lahko sklenemo, da bo oblikovanje tržne cene oblikovalske storitve vedno predmet dogovora med naročnikom in oblikovalcem, pri čemer je v interesu obeh, da obstajajo ustrezni pogoji za pričakovano kakovost opravljenih storitev (v Sloveniji je cenik za grafične oblikovanje izdal DOS, prav pred kratkim je izšel tudi dodatni cenik za industrijsko oblikovanje).

S stališča naročnikov oblikovalskih storitev sta zato seveda izbor oblikovalca in osnovno poznavanje področja njegovega dela zelo pomembna. V tem kontekstu je kar nekaj primerov, ki opozarjajo na izjemno neizdelana merila v slovenskem prostoru. Ponovno imam priložnost, da izrabim elemente slovenskih državnih simbolov, ki jih je izdelal priznan avtor, vendar katerega izkušnje s področjem omenjenega projekta nimajo ničesar skupnega. Nekatere najobčutljivejše lokacije, ki opredeljujejo kakovost širšega prostora krajinske podobe, se pozidavajo s slabimi arhitekturnimi rešitvami »anonimnih« arhitektov, najboljši in največkrat nagrajeni avtorji knjižnih oprem se ne prebijejo do založnikov, kajti ti so oblikovanje knjig prepustili diplomiranim industrijskim oblikovalcem, ki so zaradi pomanjkanja dela pristali na malo nižjo ceno. Ustrezna primerjava s stališča stroke bi lahko bila operacija na odprtem srcu, ki jo v tem primeru izvedejo pravniki, medtem ko srčni kirurgi pišejo ustavo. Seveda del odgovornosti nosi tudi etični kodeks oblikovalca, ki pa mora na trgu še neizdelanih meril najprej ekonomsko preživeti. Najverjetneje je čas za spremembe.

Odlomek je iz študije, ki jo je Miha Klinar pripravil za Službo vlade Republike Slovenije za razvoj, znotraj Sveta za konkurenčnost. Celotno študijo si lahko preberete na spletnih straneh Službe za razvoj, ali na spodnji povezavi.

Oblikovanje%20kot%20dejavnik%20povecevanja%20konkurencnosti%20slovenskega%20gospodarstva.pdf

Modni pogled na dejanja psihopata

mag. Sašo Urukalo

Glasbena skupina Psycho-Path je marca 2008 pri založbi Moonlee Records izdala ploščo z naslovom »The Ass-Soul of Psycho-Path«. Pod opremo plošče se je podpisal modni fotograf Saša Hes. Naslovnica nam ponuja pogled na estetizirano mlado žensko telo, s stereotipno interpretacijo sado-mazohizma, v mlaki krvi, z nožem v mednožju.
Taka oprema žali bralca in pod vprašaj postavlja poslanstvo fotografa in oblikovalca ter nas postavlja pred vprašanja:
Kdo je žrtev na posnetku in kdo je nevidni rabelj?
Ali je naslovnica ilustracija vsebine in njeno sporočilo?
In če je odgovor negativen, zakaj je bilo potem treba z motivom nasilja ilustrirati vsebino?
Ali nam avtorji želijo povedati, da so ženske prostovoljne žrtve in soudeleženke ritualov in da je to njihova svobodna volja?
Kje je meja med fikcijo in resničnim in ali so snovalci spregledali dvojno, protislovno naravo fotografije, da fotografska podoba ni le sled, temveč tudi izbor?



Zato je potreben razmislek o odgovornosti avtorjev, ki obstaja kot funkcija in način delovanja ter nastopa v odnosu do nečesa ali nekoga in se tudi tokrat odraža z delovanjem konkretne osebe. Oblikovalec kot družbeno bitje deluje v dialogu z bralci, uporabniki in okoljem, ki jim je vizualno sporočilo namenjeno. Prav interakcija z okoljem in družbo ga umešča med družbenoodgovorno delujoča bitja. Družbena odgovornost se odraža v učinkih in posledicah njegovega delovanja do javnosti, bralcev, stroke, naročnikov in medijev. Upoštevanje norm okolja ter vplivanje na njihovo razumevanje, razlago in spreminjanje pa sta tesno povezani z vrednotami in bralčevo interpretacijo vsebine. Bralec - gledalec je namreč tisti, ki mu je sporočilo namenjeno in je oblikovalčeve odgovornosti in njegovega družbenoodgovornega delovanja najbolj deležen.

Na tem mestu bi rad poudaril dejstvo, ki je v tem okviru zelo pomembno – da je treba umetniško ustvarjanje ločevati od ustvarjanja vidnih komunikacijskih sporočil. Če za prvo velja, da avtorji uživajo skoraj popolno ustvarjalno svobodo, pa snovalci vizualnih sporočil, še posebej pri oblikovanju in opremi zaščitnih ovojnin, kar oprema zgoščenke brez dvoma je, niso brez širše odgovornosti.



Kako je v umetnosti dovoljeno izrabljati moč ekscesa in škandala za izpostavitev humanih vrednot ter s pomočjo parafraze, parodije, subverzivnosti in reinterpretacije izkoriščati moč oblikovanja vidnih sporočil, zgovorno govorijo premnoga umetniška dela. Nekatera so v zadnjih letih ustvarila precej polemik, med njimi naj omenim dela skupine Irwin, Poljaka Zbigniewa Libere in Američana Toma Sachsa. Zbigniew Libera je tako škatlo z lego kockami grafično opremil s sliko, kako iz kock zgraditi koncentracijsko taborišče, Tom Sachs pa je avtor parfumskega paketa z morilskim plinom »Giftgas Giftset« iz leta 1998, opremljen z logotipi Chanel in Tiffany, in dela z naslovom »Prada Death Camp«, s katerim predstavlja iz kartonske embalaže Pradinih izdelkov narejeno maketo koncentracijskega taborišča. Umetniki opozarjajo na povezavo med totalitarnostjo, industrijo, politiko in potrošništvom. A zmotna je interpretacija, da Prada, Coca Cola ali Mobitel ali Nike lahko posežejo po istih načelih kot umetniki, da bi dosegli nove ciljne skupine. Tiste namreč, ki poboje drugačnih in drugače mislečih odobravajo.



Ovitek za ploščo je enakovreden embalaži za čevlje, hrano ali kozmetiko. Oprema/ovojnina prispeva k prodaji, opaženosti in ločljivosti. Sledi ciljem, ki jih postavi naročnik. Tržnim in komunikacijskim. Za uspešnejši nagovor se lahko uporabi umetniško delo, oblikovalec je lahko likovni umetnik, vendar rezultat ni umetniško delo, zavezano avtorju in umetnosti, temveč ovojnina z vizualnim nagovorom, ki vabi k nakupu in odločitvi po izbiri. In s tega stališča je interpretacije zavezana družbeni odgovornosti. Cilj je propaganda. Ovojnina je lahko medij za umetniško kreacijo, vendar cilji umetnikovega delovanja in njegovo poslanstvo niso enakovredni ciljem delovanja oblikovalca vizualne podobe ovojnine.

Eksces, na katerega so me opozorile slovenske oblikovalke, ni prvi v slovenskem prostoru. Leta 1999 je glasbena skupina Strelnikoff izdala ploščo z naslovom Bitchcraft, na ovitku katere se je pojavila podoba brezjanske Marije, ki v naročju drži podgano. Umestitev, montaža v Layerjevo sliko iz romarske cerkve z Brezij, je še posebej prizadela čustva vernikov, ki so se zaradi njenih nezgrešljivih in izjemno močnih ter globokih identifikacijskih potez odzvali prizadeto. Snovalci so tako posegli v verovanje posameznikov in njihovo interpretacijo svetih podob in oblik upodabljanja. V bran avtorjem opreme so se takrat postavili nekateri slovenski intelektualci, ki so kritiko grafične opreme embalaže plošče razumeli kot dejanje cenzure in poseg v avtorsko svobodo ustvarjanja. Spregledali pa so, da je oprema plošče predvsem namenjena njeni zaščiti in vidni predstavitvi vsebine z namenom boljše prodaje.

Podobno je z opremo plošče skupine Psycho-Path. Kajti, če je ta plošča povabilo k moriji in ilustriranemu dejanju nizkotnih čustev, je vredna še večje obsodbe in kritičnega diskurza. Zatekanje zagovornikov tovrstnega »oblikovanja« k Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki vsakomur jamči svobodo mnenja in izražanja, je samo priročen paravan. Paravan, za katerim se skriva tržno usmerjena manipulacija, ki svobodo umetniškega izražanja in drugačno mnenje glasbenikov, pevcev, piscev besedil in skladateljev uporablja za dosego svojih ciljev.



Spoznanja, ki jih ponuja Suzan Sontag v knjigi Pogled na bolečino drugega, so primerna tudi za analizo in kritiko obravnavanega ovitka plošče. Čeprav se zdi, da je bitka proti interpretaciji danes že izgubljena, pa mora biti in je še vedno čas za boj proti odzivu na preobilje podob zla, s katerimi smo preplavljeni in v katerih je zaznati pridih nespodobnosti in opolzkega vojerizma. Cinična distanca ozkega segmenta poslušalcev tovrstne glasbe in oblikovalcev, ki s posmehom podtikajo puritanstvo kritičnim posameznikom, ki ne odobravamo tovrstnih ekscesov, je namreč pritrjevanje modni retoriki, ki govori o prevladujoči družbi spektakla in medijskih podob. To je značilnost postmodernega duha, v katerem je vse dovoljeno, je »kul« in kot tako celo zaželeno.

Prav zato, ker je človek sposoben svobodno izbirati, načrtovati in predvidevati dobre in slabe učinke svojega delovanja, je odgovoren za posledice tega, kar zavestno naredi. Odgovorno ravnanje obsega razumevanje predvidenega učinka delovanja v njegovi celosti. S tega vidika nekatere teme in vsebine, kot so nasilje, zloraba vsebin in motivov, poseganje v emocionalni svet drugega …, zahtevajo celovit vpogled v posledice in seznanjenost z lastnim delovanjem.

V oglaševanju in pospeševanju prodaje, kar oprema plošče brez dvoma je, je vprašanje odgovornosti pogosto povezano s perspektivo pogleda. Merila vrednotenja se z merili in opcijo pogleda prav v bran kapitala še toliko bolj spreminjajo. Dvomi v poslanstvo in odgovornost oblikovalcu vizualnih sporočil se v zadnjem desetletju porajajo predvsem zaradi neposredne povezanosti vizualnega komuniciranja z interesi kapitala ali idej. Kot da so v imenu denarja dovoljena vsa sredstva. Tovrstno ustvarjanje pa te dvome, v škodo vseh nas, ki se z oblikovanjem ukvarjamo, še toliko bolj utemeljuje.
Avtorji opreme plošče Psycho-Path so izobraženi, družbeno uveljavljeni in priznani, a to jim ne daje pravice do zlorabe znanja in perverznega manipuliranja s pomočjo modnih pristopov.

Work From Slovenia

Prva skupinska predstavitev slovenskega sodobnega grafičnega oblikovanja na tujem – Fundacija Brumen pripravila pregled nagrajenih del dosedanjih treh Bienal vidnih sporočil Slovenije – Razstava bo na ogled od 18. junija do 19. oktobra kot del 23. mednarodnega bienala grafičnega oblikovanja Brno 2008.



Ustanovo za promocijo vidnih sporočil, kot je opisni naziv Fundacije Brumen, so leta 2003 ustanovili teoretiki in praktiki grafičnega oblikovanja na Slovenskem: Petra Černe Oven, Radovan Jenko, Žare Kerin, Matevž Medja, Ranko Novak in Peter Skalar. Svoj osnovni cilj: dvig kakovosti vidnih sporočil v našem prostoru in njihova promocija navzven, skuša doseči z utrditvijo grafičnega oblikovanja kot pomembne kulturne, gospodarske in splošno družbene panoge.

V ta namen že od leta 2003 prireja tudi bienalni pregled realiziranih del vidnih sporočil Slovenije. Vsa prijavljena dela gredo skozi dvojno sito: domača komisija naredi izbor za razstavo, mednarodna žirija pa med razstavljenimi deli nagradi tista najboljša.

Bienale vidnih sporočil Slovenije je doslej postreglo s tremi izdajami (2003, 2005, 2007). Dela, ki so jim dodelili nagrado tako eminentni oblikovalci svetovnega formata, kot so: Anna Berkenbusch, Pierre Bernard, Max Bruinsma, William Drenttel, Jessica Helfand, Cyprian Koscielniak, Bo Linnemann, Bruno Monguzzi, Aleš Najbrt, Jean-Françoise Porchez, Rick Poynor, Erik Spiekermann, Wieczyslaw Wasilewski, se končno predstavljajo tudi zunaj Slovenije – na zaokroženi razstavi Work from Slovenia, ki je del velike oblikovalske manifestacije, 23. mednarodnega bienala grafičnega oblikovanja Brno 2008.

Svečanega odprtja naj bi se poleg drugih pomembnih gostov udeležili tudi predstavniki slovenskih podjetij na Češkem in slovenski veleposlanik.

Avtorji nagrajenih del (v abc redu, nekateri so dobili tudi več priznanj): Gsus Ajax, Aljoša Bagola, Andrej Baša, Boris Balant, Ajdin Bašić, Tina Brezovnik, Eduard Čehovin, Boris Divjak, Zoran Gabrijan, Gigodesign, Miha Grobler, Janja Grubar, Bor Hojs, Tina Hojs, Ivan Ilić, Radovan Jenko, Borut Kajbič, Miha Kerin, Žare Kerin, Miha Klinar, Matej Koren, Tomato Košir, Majda Kregar, Robert Križmančič, Luks studio, Luka Mancini, Blaž Medja, Matevž Medja, Ermin Međedović, Mitja Miklavčič, Matjaž Miler, Katarina Mrvar, Ivian Kan Mujezinović, Vladimir Nardin, Ranko Novak, Lena P. Balant, Primož Pislak, Marko Piškur, Jack Russel, Vladan Srdić, Vera Stanković, Slavimir Stojanović, Uroš Strle Lenčič, Žiga Testen, Mina Žabnikar, Robert Žvokelj.