<body>

20. feb. 2013

Čas-opis #3: Damjan Ilić

Damjan Ilić je načrtovalec vidnih sporočil, član EE grupe in dolgoletni sodelavec Mladine, kjer v sodelovanju z Ivianom Kanom Mujezinovićem in kreativnim direktorjem Robertom Botterijem snuje in izvaja likovno podobo revije.

Vprašanja: Aljaž Vindiš

Slikovni material: spletni arhiv EE grupe

Pojem likovni urednik se zdi enoznačen, a se vsaj v slovenskem časopisnem prostoru za njim skrivata dva poklica. V teoriji naj bi likovni urednik urejal likovno opremo, oblikovalec časopisnega preloma je ločen kader. Kakšna je vaša izkušnja?
Menim, da gre za osebno odločitev, kako imenovati nalogo, ki jo opravljaš, v praksi pa se vedno prilagodiš problemu, ki ga rešuješ. Pri oblikovanju časopisa rešuješ prelom z vsem, kar sodi zraven, in že tu se obseg del razširi. Po izidu novooblikovanega časopisa pa postaneš likovni urednik (če ti časopisna hiša to lahko omogoči oziroma če si lahko to privošči).

Vsak časopis ima svojo politiko in večinoma se moraš dokazati in si izboriti svoj položaj.

Lahko bi trdili, da se položaj likovnega urednika v marsičem umešča takoj za odgovornim urednikom, in to utemeljevali skozi neposreden vpliv likovnih odločitev na delovni proces in proračun časopisa. Je po vaših izkušnjah v slovenskem časopisnem okolju mesto likovnega urednika prepoznano kot takšno?
Nimam prav takšne izkušnje, vendar menim, da likovni urednik ni pozicioniran takoj za odgovornim urednikom. Razmišljam skozi svoje izkušnje, koliko ljudi moram prepričati za eno potezo. Vsak časopis pa ima svojo politiko in večinoma se moraš dokazati in si izboriti svoj položaj.

Zgodovina oblikovanja slovenskih časopisov nas večinoma pusti hladne, a najdemo tudi presežke, ki tu in tam kažejo zametke regionalnih posebnosti. Časopise likovno pogosto označujemo kot nemške, skandinavske ali anglosaksonske – imamo morda tudi slovenski časopis?
Moram priznati, da na splošno izgubljam tak način gledanja. Niti ne vem, zakaj bi si zastavil takšno vprašanje v tako majhni državi, in se primerjal z nekajdesetkrat večjimi družbami, sploh ker to ni šport enajst na enajst. Mi pa ne da miru vprašanje, ali res obstajajo elementi, ki tako imenovani nacionalni ali regionalni časopis zapišejo v prepoznaven stereotip? Je to prelom, tipografija, uporaba jezika, fotografija, barva, ilustracija, likovni elementi, format in vrsta papirja, debelina časopisa, dolžina člankov, način podajanja vsebin, mogoče oblikovalska šola … Mislim, da gre za zelo subjektiven pogled, tako da je velika verjetnost, da je tudi naša hladnost nekomu zelo zanimiva.

Ne da mi miru vprašanje, ali res obstajajo elementi, ki 'nacionalni' ali 'regionalni' časopis zapišejo v prepoznaven stereotip?

Časopisna hiša Delo je zadnjo prenovo časopisa Delo zaupala tujemu strokovnjaku. Lahko bi trdili, da je rezultat generičen, ker ni poznal likovnih in žurnalističnih posebnosti slovenskega prostora. Je odločitev Dela zaušnica slovenskim časopisnim oblikovalcem ali, nasprotno, odraz nezaupanja v lastne in druge domače kadre?
Vprašanje se sliši kot užaljenost slovenske stroke. Osebno se mi zdi klasificiranje oblikovanja po nacionalnem ključu na splošno nesprejemljivo. Verjamem v dobro in slabo oblikovanje in verjamem tudi, da samo nepoznavanje likovnih in žurnalističnih posebnosti slovenskega prostora (ki niso tako zelo izrazite) ni bil edini razlog za videz končnega izdelka, vseeno gre tu za kompleksen proces (odločitve urednikov, lastnikov, sposobnost oblikovalca ...).

Likovni urednik časopisa mora upoštevati družbeni kontekst, v katerem deluje, saj likovno opismenjuje bralce, da to lahko počne, pa mora sestaviti ekipo fotografov, ilustratorjev, informacijskih grafikov in tipografov. Manj izkušeni med njimi od likovnega urednika zahtevajo tudi pedagoški napor. Kakšen odnos gojite do svojih sodelavcev skozi vaš pristop k delu?
Moj odnos do fotografov: "Pa ne že spet, v tisku se slika lahko reže in ni nedotakljivo avtorsko delo."
Do ilustratorjev: "Tomo, dobr si ti to narisu, sam ni placa za naslov."
Do infografikov: "Prosim, riš po gridu pa v merilu pa barvne skale se drž, pa ..."
Do tipografov: Nakupujem prek interneta.

Časopisu  napovedujejo propad že vsaj sto let, od izuma električnega telegrafa dalje. Kljub temu je še z nami, a se skozi vsako krizo izčisti v svojem namenu in izrazu. Lahko bi trdili, da zato, ker je časopis način obravnave  vsebine, ki je neodvisen od nosilca. Kljub temu  nas nosilci v neki meri določajo ‒ kako na likovnost časopisa vpliva njegov prehod na več platform?
Mislim, da kljub novim medijem razmišljam še vedno v okviru televizije in tiskanih medijev. In sicer: obsojen sem na branje elektronskih medijev in neverjetno trpim, od nemogočega branja dolgih člankov, slabih lektur, iskanja kompromisov med novo in staro tehnologijo do člankov tipa 'copy/paste'. Mislim, da likovnost in vsebina še vedno iščeta sami sebe v novih medijih, saj gre v osnovi še vedno za prenos vsebin iz tiska v nove medije.

Ko smo dobili zunanjo ekipo, smo večinoma ugotovili, da nimajo izkušenj s časopisnimi hišami, ali pa si imel na voljo hišne programerje, ki nimajo izkušenj z razvojem. 

Vzporedni razvoj več platform prinaša dobrodošle konceptualne premike, tehnično pa pogosto še ne zadošča historičnim dosežkom tipografije in publicističnega oblikovanja. Razvijalci nimajo tradicije v publicistiki in obratno. Simptomatičen rezultat so spletne strani in aplikacije časopisov, ki ne ustrezajo niti novinarskim niti likovnim potencialom mrežnega okolja. Kakšne so vaše izkušnje z različnimi profili znanja v tem zanimivem obdobju prepletanja? 
Težave. Vedno. Po eni strani je bilo vedno težko najti razlog in sredstva za razvoj novega medija. Po drugi strani pa razvoj nikoli ni prinesel presežka, ker ko smo dobili zunanjo ekipo, smo večinoma ugotovili, da nimajo izkušenj s časopisnimi hišami, ali pa si imel na voljo hišne programerje, ki nimajo izkušenj z razvojem. Potem pa je veliko odvisno od karakterja in motivacije posameznika, skratka, velikokrat se je delalo na zelo osebnem nivoju.

Oznake: ,