Celostna podoba je veliko vredna

Intervju z nizozemskim oblikovalcem Benom Bosom

Robert Ilovar



Ben Bos je študiral novinarstvo in grafično oblikovanje. Diplomiral je na Amsterdam Graphic College in na Rietveld Academy.

Bil je kreativni direktor v uglednem nizozemskem oblikovalskem studiu Total Design, od leta 1990 do 1991 pa je bil direktor v Total Design Brussels. Od leta 1994 dela samostojno kot oblikovalec, svetovalec, predavatelj in avtor knjig o oblikovanju.

Veliko njegovih projektov oblikovanja celostnih podob je prejelo znak odličnosti, leta 1978 pa je bil izvoljen tudi v mednarodno grafično zvezo Alliance Graphique Internationale (AGI). Za svoje delo je prejel veliko prestižnih nagrad.

Na povabilo Emzina je predaval v Ljubljani.

Koliko klišejskih fotografij nasmejanih ljudi iz spletne banke fotografij potrebuje podjetje, da je videti prijazno?

Nobene. (Smeh)

Sprašujem namreč zato, ker ste včeraj na seminarju omenili, da je eno od vaših načel, da nikoli ne uporabljate fotografij iz spletnih bank. Zakaj so tako slabe?

Večinoma so brezosebne, pretirano glamurozne in jih je mogoče uporabiti za kakršen koli namen. Preveč so klišejske. Fotografije sem vedno delal namensko. Fotografu sem naročil, kaj naj bo na njih, naredil sem mu skico. Trudil sem se, da skozi fotografijo posredujemo kar največje število informacij. Sam se pri tem zelo neposreden.

Danes imamo opravka z množico podob, ki ne pomenijo ničesar. Na televiziji se podobe menjajo vsak delček sekunde. In to kar naprej. Za izdelavo vsake slike je potreben čas. Menjajo se z veliko hitrostjo in služijo samo za ozadje, brez pomena. To je kakor šum v glasbi.

Leta 1963 so vas povabili v znameniti studio Total Design, kjer ste ostali 28 let. Kakšna je bila skupna filozofija studia?

Zadnje čase precej razmišljam ravno o tem, ker pomagam pri pisanju knjige o prvih desetih letih Total Designa. Takrat so bili v studiu še vsi njegovi ustanovitelji, zato je bila filozofija še skupna, pozneje pa se je razpršila.

Na začetku delovanja studia se je družba zelo hitro spreminjala. Obstajala je potreba po neposrednih in iskrenih informacijah. Večina ljudi je še vedno živela v svojih domovih, ki so ostali enaki, kot pred vojno. Vsaj, kar se tiče njihove opreme, pohištva, okolja. Ljudje pa niso imeli priložnosti, da bi izplavali iz bede tridesetih let, iz njihovega položaja, v katerem so obtičali. Plače so bile še vedno zelo nizke.

V studiu smo se zavedali, da moramo ljudem pomagati najti pot v novo družbo, v boljšo prihodnost z novimi priložnostmi. Gospodarstvo se je pobiralo počasi, ampak vztrajno. In mi smo bili pripravljeni dati ljudem roko in jih popeljati v novo, boljše življenje. Nikakor nismo imeli želje, da postanemo bogati. Skupaj smo bili zato, ker smo sestavljali majhen nabor najboljših talentov v različnih disciplinah, in v tistem trenutku smo bili skupaj močnejši.

To je bil torej optimističen odnos, odprtost do sprememb in optimistično gledanje na novo družbo prihodnosti. Naš pogled je bil zelo levičarski, zato tudi nismo želeli delati s katerim koli podjetjem, ki bi imelo drugačen pristop. Če so že bili drugačni, kot na primer veliko logistično podjetje Furness, smo jih poskušali prepričati, naj gledajo na stvari na drugačen način. Imeli smo sporočilo. In želeli smo ga posredovati naprej.



Kako se je to odražalo pri vašem delu? Kaj je bila za vas največja potrditev te filozofije?

Šlo je za celostno podobo centra za starejše občane, Nieuw Vredenburgh. Povabljen sem bil v delovno skupino, ki je pripravljala celoten projekt. Moral sem sodelovati s skupino arhitektov, ki je že postavila 18 takih centrov, vendar so bile vse stavbe popolnoma enake.

Poskusil sem spremeniti njihovo razmišljanje. Zakaj? Ker je moja mati živela v prav takem centru, ki ga sicer niso naredili omenjeni arhitekti, ampak neki drug profesor. Stavba je bila tako zelo dolgočasna, brezosebna. Pomislil sem, da ne delam samo za strae ljudi, ampak tudi za njihove otroke in vnuke, ki so jih obiskovali. In oni ne smejo sovražiti take stavbe, saj imajo potem starejši ljudje manj obiskov.

Uvedel sem barve v usmerjevalni sistem in v notranjo opremo. V prostoru s poštnimi nabiralniki sem na steno dal povečave fotografij nabiralnikov iz različnih držav sveta. Arhitekti so v centru predvideli majhen supermarket. Rekel sem: “Niti slučajno. Nikakršnih supermarketov. Nobenega pravokotnega, brezosebnega prostora z blagajno na koncu.” Naredili smo resnično staromodno trgovino, v kateri so ljudje lahko sami izbirali svoje stvari, s čudovitim pultom iz marmorja, in nikomur ni bilo treba sedeti in čakati za blagajno, ampak so prodajalci lahko hodili naokrog in pomagali kupcem. Bilo je veliko bolj osebno. Prostor za druženje smo preuredili v staromoden nizozemski pub in v izložbi so bili predmeti iz tridesetih let. Ker so ljudje, ki so živeli v centru, preživeli svoje najbolj čudovito, najbolj pestro in mogoče celo najbolj nesrečno obdobje ravno v tridesetih. Zato smo prikazali tudi berlinske olimpijske igre s svojo dobro in slabo stranjo, politike, predmete, vse. Skozi njih so lahko obiskovalci našli pot v svoje spomine. Skupaj z ekipo industrijskih oblikovalcev smo razvili posebno telefonsko govorilnico, v katero si lahko šel z invalidskim vozičkom. Bila je popolnoma drugačna od tega, kar so predlagali arhitekti. Na koncu je bila stavba veliko bolj moja.

In najlepše je bilo, da so bili starejši ljudje, ki so živeli v tem centru, tako zelo hvaležni. Bili so zares srečni in zame je bila to največja nagrada.

Kako je na vas osebno vplivala interdisciplinarna atmosfera v Total Designu?

Odgovor na to je manj prijeten, kot bi lahko pričakovali. Naš oddelek za industrijsko oblikovanje je imel kar nekaj težav. Ni mogel delati dislocirano od tovarn, brez strojev, kjer bi se lahko preizkušale inovacije, brez stika z vodstvom in tehničnim osebjem. Zato je kmalu odpadel. Edini partner v studiu, ki je nato predstavljal interdisciplinarni pristop, je bil Benno Wissing, ki je bil arhitekt, slikar, grafični oblikovalec in ilustrator, ob koncu svojega življenja pa se je ukvarjal tudi z industrijskim oblikovanjem. Bil je nekakšen renesančni človek.

Enako se govori tudi o vas. Ne nazadnje ste po izobrazbi novinar in oblikovalec, poleg tega tudi pisec, fotograf, organizator…

No, mogoče, na drugačen način. Mislim, da je bil Benno zares najboljši v naši ekipi. Naslednji je bil Wim Crouwel, ki je veliko več kot samo grafični oblikovalec in je bil sposoben narediti izjemne razstave in podobno. Jaz ne. Sem bolj pri dnu lestvice naše ekipe.

Ne morem se povsem strinjati z vami. Vaša osebna ekipa je v Total Designu skrbela za pridobivanje denarja, da je podjetje lahko delovalo. To je drugim partnerjem omogočalo delati bolj eksperimentalno, kar je še kako pomembno.

Da, to je res. Kar dolgo časa so lahko drugi oblikovalci delali glamurozne projekte, ki so bili slabo plačani. Wim je večino svojega časa delal za muzej Stedelijk. Muzeji so znani po tem, da ne plačujejo veliko. Posledica njegovega dela pa je bila, da je bil veliko v medijih, imel je 50-krat več intervjujev kot jaz (smeh). Vendar v večini primerov v podjetje ni prinesel več kot za pokritje stroškov svojega oddelka. Dobiček je že bil, vendar ne zadosten. V določenem obdobju je v studiu delalo 60 do 80 ljudi. Pri tako veliki skupini je treba nekako pokriti dnevne stroške, plače, izdatke… To mora nekdo zaslužiti. In nam je uspelo. Podjetje je bilo v treh desetletjih, kar sem bil tam, vsaj trikrat na robu bankrota, a smo se vedno rešili. In preživeli.

Res pa je, da zato nekateri v kulturnih in umetniških krogih na Nizozemskem menijo, da moja dela niso dovolj “kulturna”. Sem komercialen tip oblikovalca (smeh). In to je daleč pod njihovim nivojem.

Oblikovalec in profesor Michael Rock je dejal, da bi bilo ime Total Design lahko filozofija celotne Nizozemske. Koliko resnice je v tem?

V šestdesetih, sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih je bila Nizozemska zares “total designed”. Kakovostno oblikovanje je bilo povsod, na ravni države in na ravni podjetij. Vendar to ni bila posledica zgolj domačih oblikovalcev, saj so v tem času za nizozemska podjetja delali tudi britanski studiji. Pri Total Designu smo na primer izgubili letalskega prevoznika KLM, za katerega je delal Henrion, pa tudi Unilever in Shell, ki sta prav tako v nizozemski lasti. Veste, fantje iz trženja v teh družbah so oboževali potovanja v London in nazaj (smeh). Britanski oblikovalci so bili vodilni v tistem času. Začeli so prej kot mi in so bili bolj profesionalni, še posebno studiji kot Fletcher/Forbes/Gill, ki je pozneje postal Pentagram.

So britanski studiji imeli močno publiciteto na Nizozemskem?

Zelo močno. Mislim, da je bil to razlog, zakaj na koncu nismo bili tako uspešni kot Pentagram. Mi smo komaj kaj objavili ali izdali, oni pa so od vsega začetka izdajali publikacije, knjige… Naša komunikacija s svetom je bil v glavnem Wim Crouwel, ki nagovarja občinstvo v dvorani (smeh). In mislim, da je bila to naša velika napaka.



Ste avtor mnogih celostnih podob, o njihovem načrtovanju tudi pišete in izdajate knjige. Zanima me, kaj je po vašem mnenju razlog, da so se nekatere vaše celostne podobe, vsaj v osnovah, ohranile toliko časa? Na primer Furness Logistics in Randstad več kot trideset let…

Furness še vedno obstaja, vendar nima več vseh organizacijskih enot pod istim imenom. Uporabljajo več ali manj krovni znak. IBM je bil narejen pred Randstadom, pa je še vedno isti. Veliko dobrih primerov še vedno obstaja.

Ali obstaja recept za ohranjanje celostne podobe? Kakšnega ste imeli vi?

No, deloma je to povezano s pravimi odločitvami v izhodiščih.

In naprej?

Po mojem mnenju velika podpora vodstva podjetja in pravilne odločitve oblikovalcev kot svetovalcev.

Pri Randstadu sta bila dva lastnika, in ko smo s Total Designom začeli delati za njih, je bilo njuno podjetje staro šest let. Enega od njiju so kmalu nagnali, ker je vse čas sedel v svojem rolls-roycum, drugi je zdaj v zgodnjih sedemdesetih. Ves čas je ostal aktiven v podjetju in je še danes podpredsednik nadzornega sveta. Z njim se ne srečujeva pogosto, vidiva pa se dvakrat na leto v zvezi z letnim poročilom in s pregledom stanja. Osebno je zahteval, naj se celostna podoba spoštuje, ne glede na kar koli. Pogosto so v Randstad prihajale oglaševalske agencije, ki bi rade spreminjale to in ono, in vedno so bile prepričane, da znajo stvari narediti bolje. Ob tem pa niso znale upoštevati niti tipografskih pravil. Vodstvo se zelo dobro zaveda, da je celostna podoba veliko vredna. In mislim, da je to glavni razlog. Ne verjamem več v staromodne priročnike celostne podobe…

… ki so bili dragi, težki in jih nihče ni pogledal.

Točno tako. Potrebujete samo nekaj ljudi, ki imajo nadzor nad situacijo, ti pa se morajo natančno zavedati vrednot in pravil igre. To je vse.

In vedeti morajo, koga poklicati.

Tako.



Zakaj ste leta 1991 zapustili Total Design?

Nisem se strinjal z generalnim direktorjem studia. Prepričan je bil, da so računalniki pomembnejši od ljudi, in ni več potreboval velikih talentov, ker je imel velike stroje. Bil je vesel, da je Wim Crouwel že odšel in rekel je: “Ben bo naslednji”. Do mene se je celotna ekipa vedla zelo neprofesionalno, zato sem odšel sam.

Ker sem imel na Total Designu dobro plačo in tega nisem želel izgubiti, sem se pridružil studiu 2D3D in prvi dan spoznal, da je bila to napaka.

Zakaj?

V Haagu so imeli prostore v petnadstropni zgradbi. Moja pisarna je bila na vrhu in je bila še povsem neopremljena. Rekli so mi, naj grem naokrog, naberem pohištvo in ga sam nesem v peto nadstropje. Takrat sem uvidel, da želijo moje ime, ne mene.

Čez dve leti me je poklical direktor Randstada in rekel, da bodo začeli v ZDA in da ni zadovoljen z delom Total Designa. Prosil me je, naj jaz prevzamem ta projekt. Šel sem do fantov iz 2D3D in jim rekel: “Prosili so me, naj naredim nekaj, česar vi ne znate. Jaz pa znam. Nasvidenje.” Zapustil sem jih čez noč.

Kakšno pa je vaše mnenje o Total Identity, naslednici Total Designa?

Leta 2003 mi je takratni generalni direktor in lastnik rekel, da bodo imeli veliko zabavo ob 40-letnici in da bi rad naredil brošuro, v kateri bi bila prikazana najboljša dela, za vsako leto delovanja po eno delo. Prosil me je, ali bi naredil izbor. Pred tem z njim skoraj nisem imel stikov, nisva bila prijatelja. Naredil sem popolnoma drugačno selekcijo del kot on. Potem sva imela dolg pogovor in na koncu sem mu rekel: “Čestitam za 40 let. Vem, da nimaš nobenih prijatejev in presenečen bi bil, če boste dočakali 50 let Total Designa.” Ampak so preživeli.

Kakšen je vaš odnos do njihovega dela? Ne nazadnje so največje nizozemsko podjetje, specializirano za celostne podobe z izpostavami v Italiji in Južni Koreji.

Presenečen sem nad njihovimi operacijami. Za njih delam knjigo o prvih desetih letih Total Designa. Dali so mi svojo zadnjo knjigo, Total Identity 2.0, ampak nisem še imel časa, da jo pogledam. Preden se naslednjič srečam z njimi, jo bom prebral, ne vem pa, kaj delajo v Južni Koreji.

Predvsem za Hyundai, pa tudi nekatere druge projekte.

Nizozemski oblikovalci so vedno delali predvsem za domače okolje in se niso mogli kosati z britanskimi. Britanci so bili več stoletij po vsem svetu. Danes nizozemskim oblikovalcem pomaga vlada – ministrstvo za gospodarstvo in tudi ministrstvo za kulturo – zato so sprejeti in uspešni tudi v tujini. Mislim, da podjetjem, kot je Total Identity, pomaga visok ugled nizozemskega oblikovanja v tujini, za kar so zaslužni pretekli dosežki s tega področja.

Še vedno ste polni energije in še vedno delate. Kateri je bil vaš zadnji projekt?

Moj zadnji projekt je bil 80 | 20 | 100, ampak gre samo za pisanje. Wim Crouwel je imel 80-letnico, knjigarna Nijhof & Lee 20-letnico in skupaj sta bila stara 100 let. Ob tem dogodku je bila razstava stotih izdelkov Wima Crouwela v galeriji Vivid v Rotterdamu. Sam sem napisal esej za razstavni katalog.

Med pisanjem sem ugotovil, da je Wim svetovno slaven zaradi svojih tiskanih materialov, naredil pa je ogromno čudovitih postavitev razstav. Zato sem mu predlagal, da napišem knjigo o njegovih postavitvah razstav. Trenutno imam veliko dela s knjigo o prvih desetih letih Total Designa in Wim bo moral malo počakati, ker ne morem delati dveh stvari hkrati.

Dejavni ste na vseh področjih oblikovanja, poleg pisanja knjig o njem ste tudi pobudnik nacionalnega arhiva grafičnega oblikovanja. Verjamete, da mora oblikovalec početi več kot zgolj praktično delo?

Zame biti oblikovalec ni samo poklic, ampak način življenja. Ves čas se zavedam svoje odgovornosti in sem se vedno pripravljen odzvati na prošnjo za izboljšanje obstoječe situacije.

Intervju je bil objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 22.8.2009.