Mislim, berem - dizajniram, stagniram
Jernej Stritar
"Oglaševalske agencije trdijo, da ponujajo tudi usluge s področja oblikovanja, vendar so te kvalitetno bistveno slabše od profesionalnih grafično-oblikovalskih agencij. Nekatere oglaševalske agencije sodelujejo z grafičnimi oblikovalci, kar je dobro, ampak žal to ni pravilo. Če nekdo trdi, da je strokovnjak za vse, z njim najbrž nekaj ni v redu, zato se je treba izogibati takšnim ponudbam." Gert Dumbar, Delo, 16.08.2004
Pa se zgodilo! Delo je prenovilo svojo najelitnejšo edicijo- Sobotno prilogo. Zadnja večja oblikovna prenova v tej hiši se je zgodila septembra 2005, ko je Delo izšlo v novi obliki, ki sta jo zasnovala tedanji likovni urednik Dela Ranko Novak in tipograf Ermin Međedović. Delo je bilo tedaj prvi slovenski časopis z lastno tipografijo. Tedanji dogodki so vlivali upanje vsem, ki si želimo, da bi slovenska kultura vidnih sporočil dohitela tisti del sveta, ki nam je običajno za vzor. Sobotna priloga sicer ni doživela radikalnih sprememb; prevzela je Delov črkopis, zamenjan pa je bil tudi logotip. Potem se je zgodilo marsikaj-zamenjali so se lastniki in uredniki, po Delovih hodnikih je magično dišalo po kakšnem južnoameriškem puču. Slednje za samo oblikovanje vidnih komunikacij ne bi bilo pomembno, če nova uprava s seboj ne bi prinesla retardiranega pogleda na tiste zadeve, ki jim ponavadi rečemo vizualna identiteta. Navajeni smo, da v naši domovini (kjer je deficit zdrave konkurence nekaj povsem običajnega) srečamo managerje, ki jim je grafično oblikovanje prej strošek kot naložba. Managerje, ki samo čakajo na servisno službo, ki jim bo v paketu prodala vse od zakupa medijskega prostora, bogato zakusko, modno revijo, slikanje s severnim medvedom, za povrh pa še kakšno (beri gratis) oblikovalsko storitev.
Likovna interpretacija
Pod oblikovalsko storitev nove podobe Sobotne priloge Dela se je podpisala oglaševalska agencija Arih. Ne bom se spuščal v všečnost nove oblike, prav tako bom zanemaril očitne tendence sledenju novih modnih krikov v žurnalističnem oblikovanju. Zares pomembno pa je vprašanje, če je avtor ustrezno likovno interpretiral koncept Sobotne priloge, oziroma drugače: ali sta oblika in vsebina del homogene komunikacijske tvorbe, ki sporoča nedvoumno sporočilo, ki pravi, da imamo pred sabo izdelek, ki je nagovarja zahtevnejši, bolj izobražen segment bralcev. Nadejam se, da lahko edino primerjalna analiza prejšnje Sobotne priloge, avtorja, Ranka Novaka in zdajšnje, odgovori na vprašanje ustreznosti nagovora in nekoliko spomni na odgovorno delovanje pri celo tako nepomembnih opravilih kot je grafično oblikovanje. Poenostavljeno bi lahko rekli, da ima časopisna hiša Delo dva konceptualno popolnoma nasprotna izdelka: prve so Slovenske Novice, druga pa Sobotna priloga. Likovna interpretacija obeh izdelkov sledi ideji, ki bo časopis prodala ciljni publiki. Slovenske Novice so rumeni tabloid- tukaj naslovi kričijo, prav tako barve, fotografije so eksplicitne tukaj ni prostora za abstrakcijo, beline ter subtilne pristope. Rumeni tabloid je množičen izdelek, kulturna priloga pa, če hočete, butični. Nasilno in brezumno preoblačenje slednjega v rumeno podobo je absurd, ki ne pomeni večje naklade, temveč izraz neznanja.
Likovni elementi v časopisu niso ambientalnega značaja, njihov pomen ni formalističen temveč funkcionalen- imajo močno sporočilno vlogo s katero vnašajo razlikovalnost med posameznimi sporočilnimi elementi teksta. Ena od značilnosti, ki ponavadi loči profesionalnega oblikovalca od tistega, ki se s to dejavnostjo ukvarja bolj ali manj poljudno, je ta, da ima slednji neverjetno potrebo eno in isto stvar povedati večkrat; če želi določenem elementu dodati razlikovalen pomen od ostalih bo to storil z velikostjo, barvo in še s kakšnim posegom ne zavedajoč se, da bi bil popolnoma dovolj le ena od omenjenih intervencij. S takšnim načinom v jasno komunikacijo vnaša nepotrebne šume. Zakaj bi imeli na naslovnici samo en logotip Dela, če imamo lahko dva.
Logotip nove Sobotne priloge je vsaj trikrat večji od prejšnjega, če bi bila Sobotna priloga tiste vrste časopis, ki iz trafik kriči senzacionalne naslove, bi bil takšen poseg razumljv, dvomim pa da bo povečanje logotipa kaj prida pripomoglo k večji prepoznavnosti časopisa.
Ena od tipično oblikovanih strani je Portret tedna, ki je ponavadi na tretji strani Sobotne priloge. Vsaka oblikovna prenova je, vsaj sam mislim tako, rezultat poglobljene analize prejšnjega stanja in soočenje z novimi rešitvami v vprašanju ali novo res presega staro. Na tretji strani Sobotne priloge prenovitelji niso znali ohraniti preproste ter jasne oblikovne forme, ki zgolj s poudarjanjem osnovnih tipografskih elementov vizualizira sporočilo članka. Tisto, kar je posebno pomembno pri kompoziciji preloma Ranka Novaka je izjemen občutek za dialog med belino strani ter tekstovnim in slikovnim delom - to je gotovo nekaj kar lahko pogrešamo pri novi obliki Sobotne priloge.
Koliko je Sobotna priloga pridobila z novo obliko je vidno iz primera članka na dveh straneh, oziroma intervjuja, kjer sem že začel verjeti, da je nepotrebno podvajanje elementov mogoče namerna intervencija oblikovalca doseči nekaj... kar koli že. Primerjava članka stare Sobotne priloge in nove jasno kaže na to, da so se se prenovitelji odpovedali sicer enostavnemu, vendar striktnemu prelomu v korist krašenja, velikih naslovov in nepotrebne kolorizacije.
Profil bralca Sobotne priloge najbrž kvalitete ne išče v izrazih krašenja ter formalizma, še manj v overdesignu. Zanimivo podvajanje, ki sem ga opazil v novem prelomu Sobotne priloge je na nivoju poudarkov, ki jih prejšnja oblika razumela kot preprosto, modro obarvano kurzivo. V prenovljenem časopisu najdemo dva pristopa: prvi je poudarek s povečanima navednicama, drugi pa poudarek v oglatem oklepaju. Zakaj je tako, ve le avtor sam.
Na koncu koncev...
Dejansko kvaliteto nove Sobotne priloge bodo presodili bralci sami. Po mojem mnenju je bil pri oblikovni prenovi storjen korak nazaj. Morda se motim. Zagotovo pa vem, da je opaziti nazadovanje kvalitete vizualnih komunikacij v novi slovenski realnosti. To je realnost, v kateri niso pomembni kvalitetni rezultati, temveč dogovori med partijo golfa. Realnost, ki ne razume, da oglaševalske agencije res ne znajo vsega na svetu.
"Oglaševalske agencije trdijo, da ponujajo tudi usluge s področja oblikovanja, vendar so te kvalitetno bistveno slabše od profesionalnih grafično-oblikovalskih agencij. Nekatere oglaševalske agencije sodelujejo z grafičnimi oblikovalci, kar je dobro, ampak žal to ni pravilo. Če nekdo trdi, da je strokovnjak za vse, z njim najbrž nekaj ni v redu, zato se je treba izogibati takšnim ponudbam." Gert Dumbar, Delo, 16.08.2004
Pa se zgodilo! Delo je prenovilo svojo najelitnejšo edicijo- Sobotno prilogo. Zadnja večja oblikovna prenova v tej hiši se je zgodila septembra 2005, ko je Delo izšlo v novi obliki, ki sta jo zasnovala tedanji likovni urednik Dela Ranko Novak in tipograf Ermin Međedović. Delo je bilo tedaj prvi slovenski časopis z lastno tipografijo. Tedanji dogodki so vlivali upanje vsem, ki si želimo, da bi slovenska kultura vidnih sporočil dohitela tisti del sveta, ki nam je običajno za vzor. Sobotna priloga sicer ni doživela radikalnih sprememb; prevzela je Delov črkopis, zamenjan pa je bil tudi logotip. Potem se je zgodilo marsikaj-zamenjali so se lastniki in uredniki, po Delovih hodnikih je magično dišalo po kakšnem južnoameriškem puču. Slednje za samo oblikovanje vidnih komunikacij ne bi bilo pomembno, če nova uprava s seboj ne bi prinesla retardiranega pogleda na tiste zadeve, ki jim ponavadi rečemo vizualna identiteta. Navajeni smo, da v naši domovini (kjer je deficit zdrave konkurence nekaj povsem običajnega) srečamo managerje, ki jim je grafično oblikovanje prej strošek kot naložba. Managerje, ki samo čakajo na servisno službo, ki jim bo v paketu prodala vse od zakupa medijskega prostora, bogato zakusko, modno revijo, slikanje s severnim medvedom, za povrh pa še kakšno (beri gratis) oblikovalsko storitev.
Likovna interpretacija
Pod oblikovalsko storitev nove podobe Sobotne priloge Dela se je podpisala oglaševalska agencija Arih. Ne bom se spuščal v všečnost nove oblike, prav tako bom zanemaril očitne tendence sledenju novih modnih krikov v žurnalističnem oblikovanju. Zares pomembno pa je vprašanje, če je avtor ustrezno likovno interpretiral koncept Sobotne priloge, oziroma drugače: ali sta oblika in vsebina del homogene komunikacijske tvorbe, ki sporoča nedvoumno sporočilo, ki pravi, da imamo pred sabo izdelek, ki je nagovarja zahtevnejši, bolj izobražen segment bralcev. Nadejam se, da lahko edino primerjalna analiza prejšnje Sobotne priloge, avtorja, Ranka Novaka in zdajšnje, odgovori na vprašanje ustreznosti nagovora in nekoliko spomni na odgovorno delovanje pri celo tako nepomembnih opravilih kot je grafično oblikovanje. Poenostavljeno bi lahko rekli, da ima časopisna hiša Delo dva konceptualno popolnoma nasprotna izdelka: prve so Slovenske Novice, druga pa Sobotna priloga. Likovna interpretacija obeh izdelkov sledi ideji, ki bo časopis prodala ciljni publiki. Slovenske Novice so rumeni tabloid- tukaj naslovi kričijo, prav tako barve, fotografije so eksplicitne tukaj ni prostora za abstrakcijo, beline ter subtilne pristope. Rumeni tabloid je množičen izdelek, kulturna priloga pa, če hočete, butični. Nasilno in brezumno preoblačenje slednjega v rumeno podobo je absurd, ki ne pomeni večje naklade, temveč izraz neznanja.
Likovni elementi v časopisu niso ambientalnega značaja, njihov pomen ni formalističen temveč funkcionalen- imajo močno sporočilno vlogo s katero vnašajo razlikovalnost med posameznimi sporočilnimi elementi teksta. Ena od značilnosti, ki ponavadi loči profesionalnega oblikovalca od tistega, ki se s to dejavnostjo ukvarja bolj ali manj poljudno, je ta, da ima slednji neverjetno potrebo eno in isto stvar povedati večkrat; če želi določenem elementu dodati razlikovalen pomen od ostalih bo to storil z velikostjo, barvo in še s kakšnim posegom ne zavedajoč se, da bi bil popolnoma dovolj le ena od omenjenih intervencij. S takšnim načinom v jasno komunikacijo vnaša nepotrebne šume. Zakaj bi imeli na naslovnici samo en logotip Dela, če imamo lahko dva.
Logotip nove Sobotne priloge je vsaj trikrat večji od prejšnjega, če bi bila Sobotna priloga tiste vrste časopis, ki iz trafik kriči senzacionalne naslove, bi bil takšen poseg razumljv, dvomim pa da bo povečanje logotipa kaj prida pripomoglo k večji prepoznavnosti časopisa.
Ena od tipično oblikovanih strani je Portret tedna, ki je ponavadi na tretji strani Sobotne priloge. Vsaka oblikovna prenova je, vsaj sam mislim tako, rezultat poglobljene analize prejšnjega stanja in soočenje z novimi rešitvami v vprašanju ali novo res presega staro. Na tretji strani Sobotne priloge prenovitelji niso znali ohraniti preproste ter jasne oblikovne forme, ki zgolj s poudarjanjem osnovnih tipografskih elementov vizualizira sporočilo članka. Tisto, kar je posebno pomembno pri kompoziciji preloma Ranka Novaka je izjemen občutek za dialog med belino strani ter tekstovnim in slikovnim delom - to je gotovo nekaj kar lahko pogrešamo pri novi obliki Sobotne priloge.
Koliko je Sobotna priloga pridobila z novo obliko je vidno iz primera članka na dveh straneh, oziroma intervjuja, kjer sem že začel verjeti, da je nepotrebno podvajanje elementov mogoče namerna intervencija oblikovalca doseči nekaj... kar koli že. Primerjava članka stare Sobotne priloge in nove jasno kaže na to, da so se se prenovitelji odpovedali sicer enostavnemu, vendar striktnemu prelomu v korist krašenja, velikih naslovov in nepotrebne kolorizacije.
Profil bralca Sobotne priloge najbrž kvalitete ne išče v izrazih krašenja ter formalizma, še manj v overdesignu. Zanimivo podvajanje, ki sem ga opazil v novem prelomu Sobotne priloge je na nivoju poudarkov, ki jih prejšnja oblika razumela kot preprosto, modro obarvano kurzivo. V prenovljenem časopisu najdemo dva pristopa: prvi je poudarek s povečanima navednicama, drugi pa poudarek v oglatem oklepaju. Zakaj je tako, ve le avtor sam.
Na koncu koncev...
Dejansko kvaliteto nove Sobotne priloge bodo presodili bralci sami. Po mojem mnenju je bil pri oblikovni prenovi storjen korak nazaj. Morda se motim. Zagotovo pa vem, da je opaziti nazadovanje kvalitete vizualnih komunikacij v novi slovenski realnosti. To je realnost, v kateri niso pomembni kvalitetni rezultati, temveč dogovori med partijo golfa. Realnost, ki ne razume, da oglaševalske agencije res ne znajo vsega na svetu.
Oznake: časopis
Jernej Stritar 21:47
10 Comments:
Meni ni všeč. Se strinjam, da je korak nazaj.
Mimogrede: zanimiv blog! Ga bom spremljal.
LP
Sama všečnost se mi ne zdi problematična.
Pravzaprav po bežnem pogledu lahko celo zaznam korak naprej. A korak naprej zgolj v smislu všečnosti in v pogledu z dveh metrov: veliki narekovaji, dinamična razčlenitev besedila, velika slika, mala slika, zelo primerno za povprečno profiliranega bralca. No, po drugem, malo manj bežnem pogledu (oddaljenost meter dvajset) pa vidim dejansko razliko: neurejena uporaba polnega/praznega, slabi odnosi med besedilom in sliko (Virantov intervju), porazni kerning (na čelu z logotipom Sobotne priloge), katastrofalni leading (razmerje med nadnaslovom in naslovom/razmerje ime in priimek intervjujanca: ostala vsebina) slabo ravnanje besedila/neuporaba optične korekcije (še posebej očitno v kazalu) ...
So to zgolj ''dizajnerske'' kaprice ali dejansko zares moteči elementi, ki s pretiranim okraševanjem in odsotnostjo posvečanja detajlom bralcu onemogočajo zbrano branje besedila? Meni se nedvomno zdi slednje, sploh zaradi dejstva, da bralec Sobotne priloge zahteva zrelejšo vsebino in ne spektakla. Razen, če je nekdo pomislil, da je zaradi vedno bolj povprečne vsebine (v razloge za to se ne bom spuščal) to pač potrebno okrasiti, da bo izgledala sveža? Ali pa so agencijski marketinški strokovnjaki ugotovili, da je prodajna rezerva pri rumenega tiska ljubečih bralcih prevelika, da bi jo bilo vredno izpustiti.
Naslednji korak, krajša vsebina in kratka, jedrnata vprašanja oblike ''Kaj ste pa včeraj večerjali, gospod Virant?'', po mojem mnenju ni več daleč. Specializacija je out, množičnost je in.
Kaj pa porečejo poljski kolegi? Poskusimo pošteno.
Za laičnega bralca (strokovni najbrž že pozna) pa še News designer.
.m.
Sijajen prispevek, Jernej!
Vsi, ki sledimo resonanci trenutne slovenske mentalitete na področju vidnih sporočil, smo tiho čakali ta trenutek. Črno bela podoba ljubljanskega snoba ni nikogar več prepričala, tihi protest slovenske intelektualne elite je pustil masten madež na renomeju osrednjega slovenskega dnevnika - predvsem pri naročninah (le-te so jim najpomembnejše), v drugem planu pa tudi na identiteti, podobi, percipirani sliki - tisti "hic sunt leones" strani celostnih podob in design- (po novem tudi brand-) managementa.
Čeprav je očitno in razumljivo, da hišo skrbi predvsem prva stran, bi se v tem komentarju osredotočil na drugo - kje in kdaj je Delo izgubilo identiteto - na tem mestu se v končni fazi nahajamo in jo komentiramo, dotična stilistična prenova (ker to preprosto ni reDESIGN) pa je le indikator verige slabih vodstvenih odločitev.
Kdaj se je panika zares začela? Kar nekaj let prepozno… Prva v fazi slabih strateških odločitev je po mojem skromnem mnenju nabava (novih?) tiskarskih strojev, ki so osrednji slovenski dnevnik obdržali v polnem formatu do danes. Kljub strokovnim nasvetom, naj se gre še pravočasno v priročnejši "berliner" format, je neko genialno bitjece vztrajalo na nabavi neustreznih, a poceni strojev, ki se jih baje odplačuje še danes. Odplačuje in "odplačuje" - takrat je bil v svetu že prisoten trend opuščanja polnega formata, ki je svojo funkcijo izgubil s propadom kavarniške kulture in začelo se ga je nadomeščati z polovičnim formatom, ki je modernemu toku družbe veliko priročnejši in ustreznejši. Če bi se pametno odločili takrat, bi bili eni prvih, tako pa capljamo za svetovnim trgom. Še capljamo ne - vlečejo nas kot hromega psa - ko že vsi stokrat potrdijo, da se te spremembe izplačajo, začenjamo Slovenci počasi razmišljati da "če so pa že oni, bi pa lahko počas še mi" in tako ostajamo v desetletnem zaostanku, ki je naša stalnica še iz Juge. Ta strateška nemarnost se seveda pozna tudi na nakladi. Od devetdesetih - torej od pojava interneta - se naklade vseh tiskanih edicij vztrajno zmanjšujejo, s pravočasno reakcijo ali celo (v Sloveniji nemogočim) predvidenjem situacij, se ta upad v najboljšem primeru ustavi ali vsaj omeji.
Sledilo je nekaj let miru in konstante. Tudi pri upadu. In tudi to je svojevrstna napaka. Če vse miruje, nekaj ni v redu…
Vlak smo spet zamudili, ko nismo zagrabili priložnosti, ki se je ponujala z internetom. Slovencev nas je dva milijona. V vseh svetovnih merilih smo praktično fokusna skupina, ne pa trg, ljube duše! Mogoče občina… S tako majhno skupino so vse spremembe lahke, še posebej spremembe na bolje. Po "berliner fever" je v svetu sledil naslednji korak v reševanju krize tiskanega dnevnika - internetni časopis. Tudi v to smo zakorakali zadnji, saj je do nedavnega veljalo, da sta računalnik in internet nekaj za mularijo. Delov poskus internetnega časopisa se je izjalovil v dveh podobah - prva je bila linija najmanjšega odpora, ko se je Delo lahko presnelo na disk v .pdf in .html obliki, druga pa je bila kvaziblogovska različica, ki nima več druge funkcije, kot da podžiga javno mnenje v komentarjih. Copy/paste princip je jalov predvsem iz stališča zanemarjanja možnosti, ki jih internet kot medij ponuja, kvaziblog pa odpove pri kredibilnosti in preglednosti. Sam svoj urednik je človek lahko postal spet pet let prepozno. Oblikovne strani spletne različice niti ni vredno komentirati, saj je očitno, da se je zelo mudilo "nekaj objavit". Vsi, ki vsaj malo pokukajo po spletnih različicah svetovnih dnevnikov lahko opazijo v kako dovršenem dialogu sta spletna in tiskana različica, ter kako so izkoriščene specifične prednosti obeh. Pri nas pa prodajamo iste bučke v dveh paketih. To se mi ne zdi odgovorna vodstvena odločitev, pač pa ima priokus s.p., kšeftarske in MBAjevske mentalitete quickfixov.
Naklada je padala, naročniki so kapljali drugam.
Naslednja v seriji zablod je bila popolna ignoranca dolgo pričakovanega redesigna in prve profesionalne avtorske slovenske črkovne družine. Razen v dotičnih krogih je bil to popolnoma zignoriran event. "Ja, kupil smo šrifto." - kot da bi kupili barvo drugega proizvajalca! Takrat so redesign predstavljali kot stilistično prenovo, danes pa nam stilistično prenovo prodajajo kot redesign. Narobe svet! In to ljudje, ki bi se že v osnovi morali zavedati pomena in moči pisane besede. Pisane besede kot fenomena, ki je podlaga kakršnikoli komunikaciji in stroki. Pisana beseda, ki še posebej v slovenski identiteti odigra posebno vlogo, saj je naš kulturni mejnik. Prva črkovna družina spada v isti zgodovinski kontekst kot Brižinski spomeniki in Abecedarium. S tiskom smo bili praktično v koraku s takratno evropsko intelektualno elito, svojo prvo avtorsko črkovno vrsto pa smo dobili 500 let kasneje - te sramote smo se oprali šele lani, vmes pa smo kupovali "poceni" črke na kilo, Čehi pa so nam posodili še čšž (hvala Hus).
Delo je svojo elitno pozicijo s takšno pavzo in neprepoznavanjem lastne prednosti ter mačehovskim odnosom praktično obsodilo na smrt. Naklada pa je vztrajno padala...
Sledila je dobro dokumentirana rošada in dekapitacija, njej pa še bolje dokumentirani upad naročnikov, ki je novo glavo precej begal - po vseh knjigah, ki so jih prebrali o nihanju naročnikov in navadah potrošnikov je pisalo, da se prevešajo k eni ali drugi strani - v primeru Dela pa so samo odšli. Nič drugam - samo odšli so... Kako zagonetno! O jad in bol za novo glavo! Ta fenomen najraje poimenujem tihi protest intelektualne srenje. Res je bil tih. In nepovraten. Istočasno z politično blamažo pa smo na televiziji gledali reklamo, v kateri nas črno beli snob nagovarja k prebiranju Dela. Res je - kljub prej naštetim napakam, je Delo do tega momenta uživalo izjemno redek renome - ni mu bilo treba oglaševati. Ni se mu bilo treba poniževati s samopromocijo in samohvalnim kričanjem. Že dejstvo, da je reklama sploh obstajala, je zaskrbljujoče, če pa zraven primešamo še sporočilo elitizma, nadpovprečnosti ne ne_turbo_kulture in pomešamo z časom politično menedžerske blamaže, dobimo jasno sporočilo krize. Skuša nas prepričati, da je to, kar govori sam o sebi res. Zakaj? preprosto - ker to ni res - tako bi se rad videl, ne drži pa, da tak je. Prvi indic krize identitete je ravno refleks, da skušaš popraviti percepcijo sebe namesto, da bi z redefinicijo pozitivno vplival na percepcijo. In Delo je to izpeljalo kot po knjigi. A percepcija je povratna informacija, zmeraj sledi in kot take je ne moreš spreminjati, nanjo lahko zgolj vplivaš.
Ta cel brodet se je poleti zalil še z dobro dozo marketinške blamaže - če se naročiš, dobiš darilo (telefon?). S to potezo se je Delo končno spustilo na nivo lifestyle revij, ki ti poleg šlapic šenkajo še tange in šminko. Ta darilca so edina, ki jih ločijo med seboj, pri Delu pa je to resen kiks. In spet odplačujemo, naklada pada, net se še nekako bere, blogi se cenzurirajo…
No, zadnja pa je tole s Sobotno. Kultura samo danes 10% ceneje! A mi prodate en kos arta? Kolk pa stane meščanska mentaliteta? No, pol mi jo pa narežite pa zavijte v lep papir! Na tem mestu se nebi preveč razpisal, saj je Jernej predobro spisal prispevek. Omenil bi le to, da je Delo v resni krizi, saj ugiba, kako priklicati naročnike, lovi pa jih na moment in všečnost. Pa saj veste, kaj pravijo o populizmu; "Odmev potrdi še največjo neumnost." Bo Delo sploh kdaj spet krojilo javno mnenje, ali se mu bo samo podrejalo?
Za konec bi le povzel, kar se mi zdi iz napisanega očitno. Delo ima popolno krizo (tudi vizualne) identitete. A oblikovalski aspekt je kot vedno svetilnik sprememb in njihov indikator. Celostno podobo ponavadi delimo v tri osnovne dele; prvi je organizacijska identiteta, drugi je vizualna identiteta in tretji je image/podoba/percepcija. Kako zgleda interplay vseh treh je osnova modernim komunikacijam in prepričan sem, da večina, ki te vrstice bere ne vidi rada, da se jih sprehaja čez osnove, zato bom kratek.
Najosnovnejša je identiteta same organizacije - kako dojema sebe, kako se definira, loči od ostalih, kako tečejo delovni, poslovni in komunikacijski procesi znotraj nje in navzven, kakšna je razdelitev, segmentacija, hierarhija, predvsem pa zakaj so te stvari takšne, kot so. Ko ima organizacija jasno predstavo o sebi, jo lahko začne počasi tolmačiti v likovni jezik. Na žalost smo ljudje vizualna bitja in uspešna komunikacija organizacijske identitete skozi vizualni medij je dandanes nuja. Ista struktura, ki definira organizacijo, definira tudi njeno vizualno identiteto. Na ti dve imamo strokovnjaki z različnih vetrov še vpliv, zakomplicira pa se pri tretji - percepciji tega početja - na katero ne moremo vplivati direktno. Naši ciljni sklopi nas dojemajo po svoje, mi jim lahko sporočila o sebi posredujemo bolj (by design, načrtno) ali manj (DIY) čisto. Percepcija nas sicer lahko usmerja in nam drži zrcalo, a spremembe moramo uvajati v prvi točki, komuniciramo pa jih s pomočjo druge.
Delo pa to sliko obrača in dojema po svoje - organizacija je, kakršna je, percepcija je porazna, zato bomo jebo reševali z oblikovanjem in oglaševanjem. Kar bi bilo morda v svetu rumenega tiska in slovenskega znamčenja še posebej popularna rešitev (dasiravno kratkoročna in napačna), vendar bralec dela ni tako zlahka zaveden. Problem takih podvigov vidim predvsem v stvareh, ki temu početju sledijo. Za povprečno inteligentnega človeka (in bralca Dela) so taki prijemi dobesedno žaljivka, zato se bo umaknil (kar se je že zgodilo), privabljajo pa naročnike in bralce, ki so iz drugega sveta - sveta šopinga, trenutnih zadovoljitev, pisanih flajštrov, paketnih dopustov, šenkanih tangic, turbofolka &c. - triumf slovenske tranzicijske potrošniške povprečnosti.
Kako je že šlo v tisti reklami? Za vas imam nekaj posebnega? Nekaj, kar ni za potrošniške horde?
Vso srečo,
lpm
Obliko Sobotne priloge ne bom komentiral.
Povprečna družina črkovnih vrst Delo ima cca 1500 kerning parov. Od prvega dne izhajanja do današnjega dne v celotnem časopisu ni niti enega. Sám sem neštetokrat opozoril vse odgovorne. Potem sem se naveličal.
ermin
Prav žalostno, moram rečt…
Očitno bomo namesto "prirezovanja" v kontekstu Dela uporabljali "ker-NI-ng". Neglede na to, kako se avtor potrudi in dodela stvari, na koncu jo uporablja nekdo drug, ki ni nujno pismen (likovno, kontekstualno ali praktično). Ob tem mi na misel padeta dva citata;
"Never undrestimate the predictability of stupidity."
—Bullet Tooth Tony | Snatch
"Every tool eventualy becomes a hammer."
—Martin Hash
Oba sta nam lahko v svarilo in vodilo pri nadaljnih projektih :)
Opisano pa je knjižni primer nuje, da avtor obdrži neke vrste veto na projektu, saj slaba uporaba ali neupoštevanje pravil lahko meče slabo luč na sicer sijajno izdelan produkt. Prihaja čas, ko bo treba dojeti, da v primeru avtorskega dela "odkupa" v klasičnem smislu ni.
lpm
Jaz pa ne bom komentiral odločitve, da se oblike SPja ne komentira.
Huh, tistega o orodju in kladivu si res velja zapomnit :)
Jernej in Miha, vama pa hvala za trud pri vajinih člankih. Ne bi se vsakemu dalo deliti vsega tega z nami.
Čestitam za podrobno analizo in žalostno pripominjam, da predstavljen pristop prevladuje v deželici.
A napisana razmišljanja vlivajo upanje na boljše čase.
Thanks for one more awesome post. Keep rocking.
Tako hud dizajner, pa ne loči razlike med "citatom" in [izpostavljenim besedilom]. Ah, kakšna bruka ...
Objavite komentar
<< Home