<body>

6. feb. 2013

Čas-opis #1: Ranko Novak

Ranko Novak je samostojni načrtovalec vidnih sporočil in redni profesor na oddelku za oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO). V svoji dolgoletni karieri je med drugim oblikoval časopise in revije, kot so Časopis za kritiko znanosti, Telex, Sobotna priloga Dela, Razgledi. Leta 1998 je izvedel prenovo preloma časnika Delo in njegovih prilog ter postal likovni urednik Dela. Šest let pozneje je izpeljal nadgradnjo prenove časopisa z uvedbo lastne črkovne družine, posebej narejene za Delo (avtor Ermin Međedović). Leta 2006 je začel prenavljati časnik Dnevnik in njegovo prilogo Objektiv, ki sta bila v uporabi vse do spremembe identitete časopisa v letu 2012 (avtor Samo Ačko).

Vprašanja: Aljaž Vindiš

Slikovni material: arhiv D_magazina, arhiv Fundacije Brumen

Pojem likovni urednik se zdi enoznačen, a se vsaj v slovenskem časopisnem prostoru za njim skrivata dva poklica. V teoriji naj bi likovni urednik urejal likovno opremo, oblikovalec časopisnega preloma je ločen kader. Kakšna je vaša izkušnja?

Izraz likovni urednik se je kot funkcija prvič formalno pojavil v časniku Delo leta 1998, uvedel ga je tedanji odgovorni urednik Tit Doberšek. To delo sem opravljal do svojega odhoda z Dela leta 2004. V resnici sem imel obe omenjeni funkciji: kot oblikovalec sem načrtoval prelom in ga kot likovni urednik uresničeval bodisi kot izbiralec likovnega gradiva v sodelovanju z uredniki bodisi kot oblikovalec, ki je skrbel za uveljavljanje in spoštovanje pravil in principov urejanja strani, kar je pač delo oblikovalca preloma. Ker je načrtovanje preloma potekalo v soglasju z uredniki, je tudi vzdrževanje podobe teklo brez večjih težav. Je pa res, da sem bil razen izjemoma vsak dan od poznega popoldneva do izdaje časopisa v centralni redakciji (žargonsko: v desku), kjer sem pod komando šefa deska, najodgovornejšega človeka v redakciji pri vsakodnevni eksekuciji časnika, včasih ad hoc reševal likovne in tehnične zagate. Podobno je bilo tudi pri časniku Dnevnik, a je trajala nekoliko krajše obdobje. Tudi pri pokojnih Razgledih sem začel z načrtovanjem preloma, seveda tudi likovnega koncepta, a potem sem delal bolj kot likovni urednik, ker so imeli pri redakciji izurjene tehnične urednike in je bilo veliko več časa kot pri dnevnem časniku.

Zdi se mi, da je še vedno problem, kako posvojiti funkcijo likovnega urednika. Ta je integralni del komunikacije med časopisom in bralcem ter dela za časopis, in ne proti njemu.

Lahko bi trdili, da se položaj likovnega urednika v marsičem umešča takoj za odgovornim urednikom, in to utemeljevali skozi neposreden vpliv likovnih odločitev na delovni proces ter proračun časopisa. Je po vaših izkušnjah v slovenskem časopisnem okolju mesto likovnega urednika prepoznano kot takšno? 
Ne. Treba je vedeti, da je časniška srenja konservativna v smislu 'na začetku je bila beseda', nato šele vse drugo. To pomeni, da je vse razen teksta na neki način mašilo. Z drugimi besedami, treba se je boriti za likovni prostor v časopisju. Seveda so razlike med nekoč in danes, med uredniško politiko nekdaj in zdaj, a se mi zdi, da je še vedno problem, kako posvojiti funkcijo likovnega urednika: ta je integralni del komunikacije med časopisom in bralcem ter dela za časopis, in ne proti njemu, ko vztraja pri enakovredni obravnavi vseh elementov, se pravi teksta, fotografije, ilustracije, infografike in ne nazadnje smiselne kompozicije vseh naštetih elementov. Edini element, ki ima na časopisni strani prednost pred vsemi naštetimi, je 'sveti' oglas, pri katerem nima besede ne likovni ne katerikoli drug urednik. Ta običajno uniči tudi zelo dobro vizualno koncipirano stran časopisa.

Zgodovina oblikovanja slovenskih časopisov nas večinoma pusti hladne, a najdemo tudi presežke, ki tu in tam kažejo zametke regionalnih posebnosti. Časopise likovno pogosto označujemo kot nemške, skandinavske ali anglosaksonske imamo morda tudi slovenski časopis? 
Bojim se, da ne moremo govoriti o regionalnih specifičnostih. Mislim, da so le dobro in slabo oblikovani časopisi glede na specifičnost bralstva. Če pa pogledamo okolje, ki nas obdaja, s tem mislim na hrvaško, avstrijsko, srbsko, bosansko in ne nazadnje italijansko časopisje, se mi zdi, da je slovensko, tukaj mislim Delo, Dnevnik in Večer, veliko bolje oblikovano. Če je to slovenskost - prav, pa je.

Mislim, da so le dobro in slabo oblikovani časopisi glede na specifičnost bralstva.

Časopisna hiša Delo je zadnjo prenovo časopisa Delo zaupala tujemu strokovnjaku. Lahko bi trdili, da je rezultat generičen, ker ni poznal likovnih in žurnalističnih posebnosti slovenskega prostora. Je odločitev Dela zaušnica slovenskim časopisnim oblikovalcem ali, nasprotno, odraz nezaupanja v lastne in druge domače kadre? 
Izbira 'preoblikovalca' Dela je odločitev uprave, in ne urednikov, torej je na neki način odločitev kapitala, in ne stroke. Zaušnica je v tolikšni meri, v kolikor govori o tistih, ki so izbirali, in njihovem odnosu do stroke, novinarstva in ne nazadnje oblikovanja. Nezaupanje govori o njihovem neznanju in ogroženosti.

Likovni urednik časopisa mora upoštevati družbeni kontekst, v katerem deluje, saj likovno opismenjuje bralce. Da to lahko počne, pa mora sestaviti ekipo fotografov, ilustratorjev, informacijskih grafikov in tipografov. Manj izkušeni med njimi zahtevajo od likovnega urednika tudi pedagoški napor. Kakšen odnos gojite do svojih sodelavcev skozi vaš pristop k delu?
Ko sem delal kot likovni urednik, sem v redakcijah deloval predvsem pedagoško, iz preprostega razloga, ker je vizualna kultura v tiskanih medijih, pa tudi v drugih, na izrazito nizki ravni. Seveda to ni bilo pedagoško delo ex cathedra, temveč v obliki pogovorov, diskusij in napotkov. Sodelavcev nisem mogel izbirati ‒ razen v primeru Ermina Međedovića kot tipografa za družino, uporabljeno v Delu, Sama Ačka za enak projekt pri Dnevniku in nagovarjanja urednikov za izbor ilustratorjev v Dnevniku ‒, saj sem 'podedoval' fotografe in infografike, ki so bili na časopisih zaposleni. Sicer sem imel, razen redkih izjem, zelo dobre odnose navzgor in navzdol, če se izrazim s prispodobo, da sem bil nekje vmes.

Če Delo, Dnevnik ali Večer nastopajo kot elektronski mediji, to ni več elektronski časopis, ampak nov medij, ki ima povsem drugačne zakonitosti podajanja informacij in zaradi tega tudi drugačno pojavnost.

Časopisu propad napovedujejo že vsaj sto let, od izuma električnega telegrafa dalje. Kljub temu je še z nami, a se skozi vsako krizo izčisti v svojem namenu in izrazu.  Lahko bi trdili, da zato, ker je časopis način obravnave vsebine, ki je neodvisen od nosilca. Kljub temu nas nosilci v neki meri določajo ‒ kako na likovnost časopisa vpliva njegov prehod na več platform? 
Časopis je časopis in njegov prehod na druge platforme je vprašanje transpozicije vizualne pojavnosti. Torej, če Delo, Dnevnik ali Večer nastopajo kot elektronski mediji, to ni več elektronski časopis, temveč nov medij, ki ima povsem drugačne zakonitosti podajanja informacij in zaradi tega tudi drugačno pojavnost. Kako povezati oba izdelka, tako da izražata pripadnost isti medijski hiši, je izziv specialistov urednikov in oblikovalcev. Na tiskani časopis to nima vpliva, ker je za zdaj iz njega izšla različica na drugi platformi. Morda bo nekoč ravno obratno. Da si bo elektronski medij zaželel izdajati svoj časopis. Sicer je prihodnost časopisa v polarizaciji populacije, ne morem reči niti bralne populacije. Tista, ki potrebuje plitke, a hitre, posplošene in preproste informacije, jih bo poiskala v novih medijih, ker je več kot naslov niti ne zanima. Tista, ki jo zanima informacija z ozadjem, mnenje in analiza, bo ostala pri klasičnem časopisu. Spričo dejstva, da je zadnje populacije manj, bo takšna informacija dražja in vprašanje je, ali bo finančno preživela, vsaj pri nas oziroma pri zanemarljivem odstotku potencialnih dveh milijonih bralcev. To je približno enak odnos kot med rumenim tiskom in 'resnimi časopisi'. Paziti je treba le, da tudi ti skozi čas ne porumenijo. Če knjige niso izumrle, tudi časopis ne bo. Če pa bo, je treba pogledati film ali prebrati roman Raya Bradburya Farenheit 451.

Vzporedni razvoj več platform prinaša dobrodošle konceptualne premike, tehnično pa pogosto še ne zadošča historičnim dosežkom tipografije in publicističnega oblikovanja. Razvijalci nimajo tradicije v publicistiki in obratno. Simptomatičen rezultat so spletne strani in aplikacije časopisov, ki ne ustrezajo niti novinarskim niti likovnim potencialom mrežnega okolja. Kakšne so vaše izkušnje z različnimi profili znanja v tem zanimivem obdobju prepletanja? 
Žal nisem nikoli sodeloval pri ustvarjanju, kaj šele pri oblikovanju spletnih strani in aplikacij časopisov, a se mi zdi prejšnji odgovor deloma tudi odgovor na to vprašanje. Glede tradicije je tako: tradicije ni mogoče kondenzirati in po potrebi ekspandirati. Za to je preprosto potreben čas. Saj so ga tiskani mediji tudi potrebovali.

Zasnova časnika Delo.
Zasnova Sobotne priloge Dela.

Oznake: ,